Meseca julija 2025 je po daljšem kolebanju in krajših pripravah padla odločitev, s Cirilom greva na krajše fotografsko potepanje po Bosni in Srbiji. Potovalni načrt je pripravljen, prenočišča rezervirana vozilo pripravljeno, fotografske kamere in ostala oprema pregledana, razkrijeva samo še potek potovanja in gremo. Kam pa?
Prvi dan do Lukomira, vasice na visokogorski planoti Bjelašnica na kar 1496 metrih nadmorske višine. Nekoč zivahna vasica, ki je bila naseljena preko celega leta, z osnovno šolo ki so jo obiskovali učenci do tretjega razreda, kjer so se domačini preživljali z ovčjerejo in pridelovanjem krompirja in vrtnin, ki so uspele preživeti v teh surovem gorskem podnebju. Gruča preprostih kamnitih bivališč stoji na robu planinskega polja, nad prepadnimi stenami kanjana Rakitnice, ki deli vikokogorski planoti Bjelašnica in Visočnica. Danes so prvotna bivališča preurejena v udobna prenočišča obiskovalcev, ki v velikem številu obiskujejo to vasico. Pokrajina in pot do tega, danes turističnega naselja, spominja na prizore iz filmov osvajalcev divjega zahoda v Ameriki. Čeprav sva vstopila v popolnoma drug, zanimiv, svet bo en dan dovolj za oglede, fotografiranje in zbiranje vtisov.
Že naslednjega dne odrineva v smeri naslednjega cilja, to je mestece Sjenica v Srbiji, oz, bližnji rezervat reke Uvac. Pot iz Lukomirja do Sjenice je bila polna navigacijskih zapletov. Naj povem v nekaj besedah. Zapletlo se je že na poti iz Lukomirja do Bjelašnice. Na sicer edini poti, kjer je samo eno omembe vredno križišče, je zmanjkalo GPS signala. Izbira poti za nadaljevanje, je bila, kot običajno, napačna. Po poti ki jo uporabljajo štirikolesniki sva se nekako prebila do civilizacije. Pot nadaljujeva do meje s Srbijo. Zanimivo, da se je ,na telefonu,med tem čudežno vrnil GPS signal. Zmešnjave z navigacijo še ni konec. Ko skušava v Srbiji namestiti novo SIM kartico naletiva na misijo nemogoče. Do Sjenice nadaljujeva brez tega čudeža sodobne civilizacije. Ravnava se po načelu kartu čitaj, seljaka pitaj in v ključnem križičšu najo vede ali nevede napotijo proti Zlatiboru namesto Sjenici. To ugotovima šele po 30 km vožnje. Obrneva, najdeva pravo smer in končno, namesto okoli 19.00 ure, ob 23.00 uri prispeva na cilj. Naslednjega dne naju čaka ogled reke, ki se v slikovitih meandrih prebija skozi skalnato gorovje. Na tem delu prebivajo največje ptice Evrope, ki so jih tu uspeli ohraniti. Beloglavi jastreb se je iz nekaj osebkov razmnožil na približno 800 primerkov. Zanimivo je tudi tukajšnje podzemlje, ki je bogato okrašeno s kraškim okrasjem. Da bova zmogla vse to sva si vzela kar dva dni časa in isplačalo se je. Po tem ko sva naslednji dan uredila zaplete z navigacijo je bila najina prva pot na razgledišče Molitva. Osupneva nad poglem na divjo naravo in ostre zavoje, ki jih je reka vklesala in stene kanjona. Naslednje je bila vožnja s čolnom po reki Uvac, ki je pravzaprav jezero, saj je reka zajezena za potrebe hidroelektrarne. Sledi ogled kraške jame, Ledena pečina. V Jamo vstopimo neposredno z vodne gladine. Jama je dolga dober kilometer. Ugotoviva da se njeno okrasje lahko kosa z marsikatero znano kraško leotico. Po ogledu jame, med vožnjo do izhodišča, opazujeva beloglave jastrebe, ki neumorno jadrajo nad nami. Tu in tan se posamezna ptica spusti globoko v kanjon in pristane na skalni polici stene,ki se strmo vzpenja nad rečno gladino. Ves čas sva na preži, da v fotografski objektiv ujameva te elegantne ptice.
Naslednji dan hitiva naprej, cilj Zlatibor. Visokogorska planota površine 1000 kvadratnih kilometrov, približno 230 km oddaljena od Beograda v smeri Užic na meji z Bosno na jugovzahodnem delu Srbije. Planota je na višina 1000 metrov nad morjem z navišjim vrhom Tornjakom 1496 metrov nad morjem, na katerem so smučišča. Od turističnega mesta Zlatibor so smučišča povezana z 9 km dolgo vzpenjačo. Planota po obliki gričev spominja na Toskano, le da je trava tu rjavkasto rdeče barve griči pa tu in tam porasli z bori namesto s cipresami.
Še en cilj je na današnjem programu. Zaovine, jezero na planoti Tara na višini okoli 1000 metrov nad morjem, naravno klimatsko zdravilišče, ki slovi po čistem zraku in prijetno, čeprav ostro klimo.. Planoto krasi umetno jezero, katerega voda po potrebi poganja turbine HE Bajina bašta. Jezero, svojih globinah skriva potopljeno naselje, ki je danes cilj mnogoterih potapljaških odprav. Po prespani noči lahko oba potrdiva, da je prenočevanje v takem okolju okrepćilno in zjutraj sva sveža in spočita pripravljena za nadaljevanje potepanja.
Čaka naju zadnji dan raziskovanja na tem potepanju. Iz planote Tara se spustiva v dolino Drine. Že med spustom se nama odpre veličasten pogled na jez hidroelekrarne Bajina Bašta in jezero Peručac za njo. Ob Drini sva namenjena v Mali Zvornik. Obmejno mestece med republiko Srbijo in Bosno. V mestu so med letoma 1932 in 1934 ruski ujetniki v živo skalo isklesali pravo podzemno mesto v katerega bi se zatekla kraljeva družina Krađorđevićev z primeru vojne. To se je zgodilo leta 1941, ko je bila napadena Jugoslavija. Izročilo govori, da so se tu dejansko zbrali samo visoki predstavniki vojske in politike ter sprejeli sklep, da se zaradi vojne kraljeva družina umakne v tujino. Zaklonišče imenovano,Kamena devojka, je danes urejeno za oglede obiskovalcev in opremljeno s predmeti, ki dejansko ponazarjajo čase iz konca tridesetih in začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja. Kaj pa se je v resnici dogajalo v tem podzemnem mestu pa prepustimo zgodovini.
Tu se najin raziskovalni del potepanja konča. Prenočima v bližini Banje Koviljače in se naslednje jutro odpravimo na priblišno 600 km dolgo pot domov. Kot vedno je potrebno zaključiti, naj bo tudi tokrat tako z tistimi že znanimi besedami, bilo je lepo, zanimivo, pa še kdaj. Ne pozabite si ogledati fotografij v priloženi galeriji tega prispevka, ki povedo veliko več kot besede.
Potovala in fotografirala Bojan in Ciril.
Feb82026
