Naj v začetku povem, da te fotografije niso namenjene prepoznavnosti prikazanih gob, temveč so le te prikazane skozi oči fotografa, osredotočenega na kompleksnost fotografije, ki vključuje kompozicijo, igro svetlobe in senc, različna ozadja ter bokeh fotografije.
Poimenovane fotografije, ne prikazujejo pravo ime gobe, temveč imajo naslov kot ga trenutno vidi fotograf. Večino prikazanih gob je splošno znanih, nekatere sicer manj, so pa fotografsko zanimive.
Pri fotografiranju sem uporabljal macro objektiv, pa tudi širokokotni »fisheye« objektiv, ki zaradi velikega, 180 stopinjskega, kota zajema, prikazuje več in drugačno ozadje na fotografiji.
Dne 7.07.2024 se je skupina 14. pohodnikov, članov veteranskih organizacij, veteranov vojne za Slovenjo in Slovenskih častnikov iz Zasavja, odpravila na spominski, Lojzetov pohod, od Kuma do Triglava. Tradicionalni, 15. pohod, sovpada s slovesnostjo ob zaključku spominskega pohoda na Triglav, posvečeni trem partizanskim patruljam, ki so v letu 1944 na vrhu Triglava razvile Slovensko zastavo in skupini gorskih reševalcev in gornikom, ki so junija 1991, ob rojstvu Slovenske države, na našem očaku izobesile trobojnico v Slovenskih nacionalnih barvah. Pohodniki pa posvečajo pohod v spomin preminulemu Lojzetu Juratovcu, ki je aktivno sodeloval pri organizaciji in izvedbi prvega pohoda.
Pred podniki je bilo, po oceni, približno, 150 km hoje, razdeljene na 5 etap. Iz Kuma so se prvi dan podali do Podkuma, Polšnika, Save in do planiskega doma Uštje nad Moravčami, kjer so prenočili.
Drugi dan jih je pot vodila po Moravški dolini, skozi Mengeš do planiskega doma na Rašici. Tretji dan so se spustili na obrobje Ljubljanske kotline preko neskončnih polj v okolici letališča Jožeta Pučnika v smeri Kranja. Vroč asfalt Kranjskih ulic jim je pošteno ogrel, že tako utrujene noge, še skok do Naklega, kjer so si lahko odpočili na današnji končni postaji. Prijazna gostiteljica, prenočišča Marinšek, okusna večerja, še bolj pa udobna postelja so zaključili dan.
Četrti dan je sonce že zjutraj pošteno ogrelo ozračje in podlago. Pregovorno hladna Gorenjska jih je pričakala s peklensko vročino. V Radovljici so jih sprejeli člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, zgornja Gorenjska in jim za kratek čas ponudili nekaj sence in okrepčilo. Pod ob Savi Bohinjki mimo Ribnega je potekala po prašnem in razbeljenem makadamu. Vse do prečkanja glavne ceste med Bledom in Bohinjem je trajala muktrpna hoja, ki je kar ni hotelo biti konca. Od tu dalje pa so že ugledali tokratni cilj, Bohinjsko Belo. Večerja in prenočevanje v kasarni Slovenske vojske. Nekaj novega, vsaj za avtorja tega članka, ki je vojaško suknjo oblekel in po 15 meseceih slekel v sredini sedemdeset let prejšnjega stoletja. Na sporedu je bilo obvezno obujanje spominov na neke druge čase. Vlekle so se vzporednice in ugotovitve, da je danes pač drugače “ biti v vojski”. Še vedno pa je tu redarstvo , neisprosna disciplina in vse ostalo. Imajo pa toplo vodo možnost vsakodnevnega tuširanja, ogrevane spalnice… P.s. Ugotovitve avtorja.
Pohod se je že pošteno prevesil v drugo polovico. Peti dan ponuja upanje, da bo vročina popustila, saj je današnji cilj na Pokljuki, ki je nekaj sto metrov višje v zavetju gozdov, ki blažijo vročino. Prvi postanek so si pohodniki privoščili na Gorjušah, naslednjega pa v gostišču v neposredni bližini hotela Jelka na Pokljuki. Od tu je le še skok do Rudnega polja, kjer nas v svojih prostorih zopet gosti Slovenska vojska.
Tu se moja pot in pisanje konča. Po pripovedovanju udeležencev pohoda so osvojili Kredarico, zaradi slabega vremena, ki je napovedovalo nevihte, je vrh osvojila le peščica udeležencev. Vsi pa so se vrnili zdravi z dovolj moči, da so se ponosno predstavili v defileju ostalih pohodnikov, praproščakov društev za vrednote NOB in veteranskih društev vojne za Slovenije ter se udeležili spominske slovesnosti.
Naj povem, da sem se po naklučju, kot član spremljevalne ekipe, pridružil pohodnikom na tej poti. Čeprav z njimi nisem brusil peta, pa sem okusil vzdušje v klapi, ki je bilo polno optimizma, veselja, kot da za njimi ni prehojenih kilometrov in neznosne vročine, ki jih je letos spremljala celotno pot. Več pa naj povedo fotografije, ki so nastale v času pohoda.
Naj zaključim, tokrat po Katančevo, kapo dol, fantje!
Mesec julij 2024 se je pričel z ekstremno vročino in soparnostjo tako, da nam je predlog našega člana foto sekcije, Majcen Srečkota ( naš šofer pri večinI izletov sekcije,) da dne 10. 07. 2024 obiščemo in fotografiramo znano romarsko središče, Svete Višarje v Italiji, v bližini Slovenske meje, pravi predlog. Kraj, ki leži na nadmorski višini 1766 m nad morjem, v tem času ponuja znosne dnevne temperature poleg tega pa še obilo fotografskih motivov.
Sveti Višarji so znani kot romarski kraj Slovanov, Germanov in Romanov že od 16. stol. dalje. Cerkev je tu posvečena Višarski Materi Božji. Cerkev je bila leta 2000 prenovljena, na goro pa je bila takrat zgrajena nova krožna žičnica, ki te pripelje na vrh v 12 minutah.
Kraj je tudi znan po odličnih smučarskih progah, fotografi pa ga cenimo zaradi slikovitega videza in pa zaradi čudovitih razgledov na vrhove zahodnih Julijskih Alp (Mangart, Jalovec, Kamniti lovec…)
Čas je hitro mineval, mi pa smo nameravali obiskati še Belopeški jezeri, zato smo morali kar prehitro zapustili Višarje in se odpravili naprej. Lepoto Belopeških jezer je težko opisati, zato si raje oglejte fotografije, ki so nastale ob obisku.
Naslednja točka našega izleta je bilo Italijansko Rabeljsko jezero. Ob prihodu je bilo tako zasedeno z obiskovalci, da nismo našli prostega parkirnega mesta. Pot smo zato nadaljevali preko prelaza Predel v Log Pod Mangarton in naprej v smeri Bovca. Opravili smo samo še postanek v trdnjavi Kluže in starem Bovšek gradu.
Fotografije, ki so nastale na tem izletu si lahko ogledate v priloženi galeriji.
Na foto izletu so sodelovali ter fotografirali:
Branko Sebasu, Bogomir Podlogar, Srečko Majcen in Franci Lamovšek
Gorenjska je ena izmed Slovenskih pokrajin, ki je gospodarsko najbolj razvita, verjetno pa tudi ena
izmed vodilnih katere imajo največ turistično zanimivih destinaciji pri nas. Te pokrajinske bisere radi
znova in znova obiskujejo fotografi, zato smo nekateri člani naše foto sekcije po dolgem
odlašanju, zaradi letošnjih vremenskih muk, končno ujeli termin brez dežja in 06. 06. 2024 obiskali to
zanimivo pokrajino.
Ta fotopotep nas je vodil po avtocesti, mimo Bleda, čeZ Krnico na Pokljuko, (Športni biatlonski center)
dalje preko Srednje vasi v Bohinj (ogled slapa Savice), od tam na Bled, ki je privlačen in za fotografe
zelo zanimiv. Mimo Begunj nas je pot vodila do gradu Kamen (razvaline gradu s pestro
zgodovino in zanimivo pojavnostjo) in naprej do zadnje točke izleta, na Brezje, znano romarsko
središče z baziliko Marije Pomagaj, ki jo je od leta 1800 obiskalo že preko že pr. 13 milijonov vernikov.
Ker je bila tura precej zahtevna za ogled vseh zanimivosti, fotografije niso idealne (na kar vpliva več
dejavnikov, svetloba, najboljši čas fotografiranja (zjutraj-zvečer), pa tudi vreme , ki je bilo tisti dan
precej raznoliko). Pa vseeno v teh krajih dobrih, predvsem pokrajinskih fotografij ne moreš zgrešiti.
Fotografije so prispevali:
Branko Sebasu
Bogomir Podlogar
Franci Lamovšek
Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku v sodelovanju z Ateljejem fotografije pripravljamo okroglo mizo na temo umetne intelegence v fotografiji.
Datum: torek 21. 05. 2024 ob 19.00 uri v prostorih Ateljeja Fotografije, Trg Franca Kozarja 14a Hrastnik (med Barbaro in Pošto, bivši Peko).
SODELUJEJO:
• Bojan Šibila, član Fotosekcije, organizator, povezovalec.
• Jernej Peklar, inženir računalništva in poklicni fotograf ter video ustvarjalec.
• Vukašin Šobot, samostojni delavec v kulturi, ustvarjelec in galerist – Fotogalerija F2,8 Zagorje ob Savi.
Beseda bo tekla o umetni inteligenci in kako ta spreminja način in postopke obdelave digitalnih fotografij. V živo bomo prikazali uporabo v Photoshopu.
Udeleženci okrogle mize so skozi pogovor z gostoma spoznali osnove uporabe UI v fotografiji. Udeležencem je bil pojasnjen, proces delovanja sistema in na posameznih primerih praktično prikazana uporaba v fotografiji. Z UI lahko na dokaj enostaven način ustvarimo fotografije brez fotografske kamere, zato je beseda tekla tudi o zlorabah, pri katerih se najpogosteje kršijo avtorske pravice in širijo lažne novice po socialnih omrežjih, podkrepljene, s to tehnologijo prilagojenimi fotografijami. Čeprav je evropska unija že sprejela listino o ureditvi uporabe umetne intelegence pa v bodoče ne smemo zanemariti preverjati vsebino kar naj bi še posebno veljalo za organizatorje razstav, ki naj bi preverjali pristnost vsebin razstavljenih fotografij.
Skupna ocena udeležencev je bila, da je to orodje, ki je lahko v veliko pomoč pri obdelavi vendar se moramo pri tem zavedati, da s tem ne spreminjamo vsebino sporočila fotografje.
Zakorakali smo v koledarsko pomlad. V začetku aprila 2024 smo imeli lepo zelo toplo pomlad z nadpovprečnimi temperaturami.
Sredi aprila se je vreme spremenilo in vrnili smo se v zimski letni čas. Temperature so padle za več kot 20°C in po državi je močno snežilo vse do nižin.
Dan po sneženju se je naredil lep sončen dan. Ta dan sem bil že zgodaj zjutraj v Izoli. Prikazali so se prekrasni prizori morja in zasneženih Alp, ob morju pa osamljeni jutranji rekreativci v družbi negostoljubnih galebov.
V fotografski objektiv so ujeti redki, kar malo nenavadni prizori, ki jih želim deliti z vami.
Grad Ponoviče stoji tik nad reko Savo v Litiji. O nastanku gradu ni podatkov, a je najverjetneje varoval vodno pot po Savi. “Prvič se v pisnih virih omenja okrog leta 1320, v lasti pa naj bi ga imeli grofje Višnjegorski Otenburški, pa tudi knezi Celjski, ki so bili v 14. in 15. stoletju lastniki Litije,” pove Helena Hauptman, avtorica knjige Od Verneka do Oble Gorice, o gradovih in graščinah v občini Litija. Grad si je do 19. stoletja lastilo veliko plemiških družin: Med prvo svetovno vojno ga je v zakupu imela grofica Elizabeth de Gasquet-James, rojena Tibbits Pratt, po rodu Američanka. Med vojno je v njem uredila tudi vojaško bolnišnico, kjer so se zdravili ranjeni na soški fronti. Po drugi svetovni vojni je grad postal last kmetijske zadruge, ki je v njem in v okolici uredila živinorejsko posestvo. V zadnjih letih je začel propadati in zadruga ga je prodala zasebniku, družini Podnar. “To je bila ideja cele družine, sem smo prišli s petimi otroki in smo videli, da tu lahko razširimo svojo vizijo, grad kot platformo za celo Slovenijo,” pove Franjo Podnar. (vir rtv Slo.)
Ta novica je postala medijsko precej aktualna, pa tudi za fotografe je »grad«, zaradi videza precej zanimiv, zato smo se nekateri člani foto sekcije Dol odločili, da ta dvorec poslikamo, dokler še ni dobil novo podobo. Dne 25. 03. 2024 smo to zadevo pofotografirali in nekaj od tega je prikazano tudi na naši spletni strani.
Fotografije: Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek,
zapisal: Franci Lamovšek
Krakovski gozd je največji nižinski gozd v Sloveniji in mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka. Obsega 2400 ha. V središču gozda najdemo edini slovenski pragozdni ostanek, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat, ki meri 40,5 ha. Z močvirjema Trstenik in Valenčevka je edini ohranjeni sklenjeni poplavni gozd v Sloveniji, ki je ostanek nekdaj obširnih hrastovih gozdov med Savo, Krko in Sotlo. V njem prevladujejo hrast in dob, uspevata pa tudi črna jelša ter beli gaber. (wikipedijA)
Leži severno od Kostanjevice na Krki.
Močvirje Trstenik je na površini 30 ha zaščiten biotop nižinskih ptic in predstavlja v porečju Krke pomembno drstišče ščuk in mrestišče žabe plavček.
Značilne rastline so dacijski pljučnik, barjanska vijolica, ostri šaš, vrbovolistna medvejka in močvirski tulipan.
Nekaj članov naše foto sekcije se je dne 29 02 2024 (letos pomlad prehiteva), odločilo obiskati to zanimivo lokacijo in še posebej poizkusiti ujeti v objektiv zelo redko zanimivost, to je močvirski tulipan (močvirska logarica), ki ga najdemo zelo redko. Raste v močvirnih predelih, zgodaj spomladi, v Sloveniji samo v Krakovskem gozdu, na Ljubljanskem barju in na severovshodnem delu Slovenije. Vrsta je v Sloveniji zaščitena.
Našli smo ga , pa tudi redko najdene žabe Plavčke (barjanska žaba -Rana arvalis), ki so se ravno ta čas pobarvale (samo samci v času parjenja) in imajo takšno »plavo« barvo samo nekaj dni, nato se prebarvajo nazaj v rjavo. Imeli smo srečo, da smo to zanimivost tudi pofotografirali.
Na letošnji jesenski izlet smo se člani Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku podali 14.10.2023. Naš cilj je bil tam nekje na vzhodu kjer reka Mura postavi mejo med Prlekijo in Prekmurjem. Vas Cven in tam na koncu vasi je bil naš prvi resnejši postanek. Kmečki turizem imenovan Na koncu vasi in prijazna gospodinja nam zaželi dobro jutro. Tu je tudi sonce nad neskončno ravnico. Tokrat nam ni potrebno dvigovati pogleda ali kar glav, da bi se zazrli v njegovo vzhajajočo podobo. Vse naokoli ravnica in na njej obdelana polja. Na nekaterih se že zelenijo prvi zeleni poganjki žita, ki bo dozorelo naslednje leto. Drugače pa rumenijo strnišča požete koruze, ki ga prekinjajo brazde pravkar zorane zemlje.
Jutranja podoba, zbuja željo po fotografiranju in fotografski zaklepi veselo škljocajo. Ko potešimo prve fotografske skomine nam gospodinja pripravi zajtrk in pridno razlaga kje smo, kaj počnejo domačini danes in kaj vse so preživeli njihovi predniki.
Zajtrk, pravi, kot da smo prišli opravljat najtežja kmečka opravila. Prevladujejo suhe mesnine. Skrbno narezane in zložene rezine suhega mesa, ki je do nedavnega udobno počivalo zalito v svinjski masti. Poleg domač kruh in kraljica krožnika, tunka.
Holesterol v potokih vstopa v naše ožilje ampak, saj je domače, bom pa naslednji teden na kislem zelju in ne pozabimo, da smo v deželi rujnega, ki je preverjeno zdravilo za odpravljanje posledic tega nadležneža.
Zavijemo še k sosedu, ki mu družbo delajo čebele. Pri njih je vse v znamenju teh marljivih delavk. Čebelarstvo Tigeli ponuja varno zatočišče sto in več čebeljim družinam. Pa ne samo to, pri njih vidimo kako se je čebelarstvo razvijalo. Učna ura o življenju čebel, kako nastane med in koliko stičnih točk je med življenji čebel in človekom. Pred nami se odvije zgodba o nekoliko neobičajnem stoletnem čebelnjaku, ki ga je oče rešil pred propadom in še o čem. Mi bomo dodali še nekaj fotografij in zgodba bo popolna.
Ogrevanje je za nami, pred nami pa Lendavske gorice z Vinarium, ki z vrha obljublja čudovit pogled, tokrat na prekmurske ravnice in gorice. Cesta se zagrize v strmo pobočje, ki ga krasijo gorice zasajene z žlahtno trto. Cesta se nekoliko poravna in zavije med hiše in nazadnje parkiramo pred vinariumu. Dvigalo nas popelje na vrh. Družno ugotavljamo, da je lahko zemlja tudi ravna, ne tako kot pri nas v ,Zasavju, ko je večina ravnine prislonjena v hrib. Pojavi se tudi vprašanje zakaj se moramo na vrhu hriba povzpeti še 42 metrov višje. Odgovor je na dlani, da vidimo na sosedovo dvorišče. Pogled sega krepko preko državne meje na Madžarsko, ki pa se tako kot Slovenija, kiti z obsežno ravnico in obdelanimi polji. Fotografske kamere ponovno delujejo višina razvedri obraze nastajajo portreti.
Kratek ostanek v mestnem parku Lendave, še nekaj posnetkov in znova smo na poti proti tropskemu vrtu. Vsi smo v pričakovanju podoživetja tropskega gozda rastlin, ki jih običajno najdemo v okolici ekvatorja in še kaj drugega. Obisk nam ponuja obilico vedno zelenih rastlin. Načrtovalci in vzdrževalci so se potrudili, da na delčku ozemlja pod Alpami ustvarijo večno zeleno preprogo iz rastlin nenavadnih oblik, prelepih cvetov in neobičajnih sadežev. Že pri vhodu obiskovalce presenetijo banane. S fotoaparati pa je mogoče ustvariti posnetke, ki lahko pričarajo obisk pravega tropskega gozda.
Dnevna svetloba počasi ugaša, oglasijo se želodčki in tako kot se je dan začel naj se tudi konča. Na mizi je bograč pa še kakšna druga dobrota in v kozarcih tisto, kar je pridelano v vinogradih okoliških vinarjev.
Kaj reči za zaključek, naj tokrat govorijo naše fotografije, ki si jih oglejte v galeriji
Jesen je čas, ko že počasi preštevamo cilje, ki smo si jih zadali z letnim programom društva. Eden od teh je tudi organizacija in izpeljava jesenskega piknika. V soboto, 7.oktobra je je bil ravno pravšnji dan za takšen dogodek. Ciril nam je dovolil uporabo dvorišča, kostanj je dozorel, dodali smo še nekaj sladkih pregreh, mesnih dobrot, se opremili z dobro voljo in pred nami je bil jesenski piknik.
Na Kopitniku smo se tega dne zbrali Bogo, Meta, Branko, Franci, Ljubo, Dušan, Zdenka, Srečko, Jure, Ciril, Emi in Bojan, kot gost pa se nam je pridružil še Ivan. Kot se podobi za jesenski piknik je bilo na jedilniku, kot predjed pečen kostanj, sledila je krača kralja živali – pujsa na posteljici pečenega krompirja in paprike in za zaključek pecivo iz domačih pečic naših članic. Ker pa se radi pohvalimo s kakšno posebnostjo, smo tokrat pripravili mesne izdelke s prilogami v podpeki ali izpod peke. Ne bomo izdajali recepta, je pa priprava odlično uspela. Zakaj, predvsem zato, ker smo skupaj zavihali rokave, združili znanje in izkušnje posameznikov in jih zabelili z dobro voljo. Sodelovalo je tudi vreme, ki je še polepšalo ta dan.
Ker fotografije povedo veliko več kot besede, si dogajanje oglejte v galeriji in videu.
Dne 27.09.2023 je bil v Hrastniški osnovni šoli Heroja Rajka izveden projekt NVO gre v šolo. Vsebina projekta nagovarja učence osnovnih šol, kam in kako se lahko vključijo v prostočasne dejavnosti, ki jih izvajajo društva in nevladne organizacije izven programa osnovnih šol.
Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku smo se pridružili temu projektu z namenom, da učencem 4. in 5. razredov predstavimo kako potekajo aktivnoti v društvu. Kot ljubiteljski fotografi, pa učencem prikazali kako nastane fotogarija in kaj želimo s fotografijo prikazati, ko jo predstavljamo širši javnosti. S predstavitvijo fotografij naših članov, pa smo učence skušali navdušiti za tovrstno ustvarjanje, ki je danes dosegljivo praktično vsakomur.
Zahvaljujemo se Consulti, ki s svojimi projekti pomaga pri predstavitvi dela društev in tako omogoča pri vključevanju posameznikov vanje.
Dne 30.08.2023 smo na zadnjo pot pospremili dolgoletnega člana Fotosekcije, KD Svoboda Dol pri Hrastniku, Karola Šmuca.
Fotosekciji se je pridružil pred dobrim desetletjem in aktivno sodeloval pri vseh projektih, ki smo si jih člani zadali. Kljub zrelim letom, je sledil razvoju digitalne tehnike in se enakovredno kosal z ostalimi člani v novem načinu pristopa k fotografiranju. Rad je imel naravo, saj je bil po poklicu diplomiran gozdarski inženjir in je del svoje poklicne poti preživel kot gozdar. Njegove fotografije većinoma prikazujejo motive iz narave, nikakor pa se ni ustrašil tudi drugih fotografskih izzivov.
Predvsem mlajši, smo radi prisluhnili njegovim zgodbam, ki so opisovale dogodke iz nekega drugega časa. Doživeto je opisoval osvoboditev Ljubljane in vkorakanje partizanskih enot v naše glavno mesto, življenje v pekovski družini, ko je kot otrok pomagal očetu pri pripravi peči in peki kruha, o dijaškem in študenstskem življenu. Nastop prve službe kot gozdar v okolici Lukovice, kjer je prebival v isti hiši, kjer so se odvijali prizori iz romana Rokovnjači, pisateljev Jurčiča in Kersnika. Pa tragi komične zgodbe iz gospodarstva osemdesetih let.
Karol, vsem nam si pokazal, kako je uživati v družbi somišljenikov in še enkrat več, kako uživati v majhnih radostih, ki ti jih ponuja fotografija. Za vedno so onemele tvoje orglice in zastal “ škljoc “ fotografske kamere, ostale pa so fotografije. V njegov spomin, v galeriji objavljamo izbor fotografij Karola Šmuca s katerimi se je predstavljal na razstavah Fotosekcije.
V spominu nam boš ostal kot dober prijatelj in navdušen ljubiteljski fotograf. Fotografije so na ogled spodaj:
Dne 24.05.2023 se je na odru dvorane Kulturnega doma na Dolu pri Hrastniku predstavilo kulturno društvo Svoboda Dol pri Hrastniku. V društvu delujejo Ženski pevski zbor, Dramska sekcija in Fotosekcije. Vse sekcije so se predstavile s kratkimi programomi s katerim se predstavile svoje delo. Fotosekcija je s predstavljenimi fotografijami, prikazala pestro delo v sekciji, ki obsega od fotografiranja dogodkov, iskanja motivov v naravi, prikaz utrinkov s potovanj članov in prikaz zanimivih, malo manj običajnih, tehnik fotografiranja s katerimi se ukvarjajo posamezni člani. Dramska sekcija, ki se prenovljena, z novimi člani, vrača na oderske deske, prikazala kratek izsek iz najnovejše predstave, ki bo v mesecu juniju premierno prikazana na odru kulturnega doma . Ženski pevski zbor pa se je predstavil z izborom pesmi, ki so prikazale zbor v najlepši luči. Zbor v bljižnji prihodnosti odhaja na pevsko tekmovanje v Tuhelj zato so bili tokrat njihovi glasovi še posebno ubrani. Prireditve se je udeležil tudi župan občine Hrastnik, ki je v nagovoru poudaril pomen kulture v družbenem okolju in se zahvalil vsem članom društva za vložen trud.
Bivšo državo, Jugoslavijo, je varovala ena najmogočnejših vojsk v Evropi. V času hladne vojne, ko sta ZDA in takratna ZSSR po svetu rožljali z jederskim orodjem in ko se je zgodil vdor ZSSR na ozemlje ČSSR, je jugosovanska vojska doživljala pravi razcvet. Ni se varčevalo. V armadi so vojaki in oficirji upravljali z najsodobnejšimi oborožitvenimi sistemi, orožjem in ostalimi sredstvi, ki naj bi zagotovljali varnost državljanov. Orožje in oprema sta prihajala iz vzhoda in zahoda, veliko pa je bilo tudi lastnih proizvodov, ki so nastajali v domačih tovarnah. Pridružil se je še strah pred jedrsko vojno in nastajala so prava podzemna mesta v katerih bi lahko izbranci preživeli jedrsko apokalipso. Izvedbo projektov , ki so praviloma nosili oznako STROGO ZAUPNO – DRŽAVNA SKRIVNOST, je vodila takratna Jugoslovanska armada. Vse gradnje so potekale v najstrožji tajnosti, območja pa so vojaške oblasti enostavno neprodušno zaprle. Kljub temu je bila javna skrivnost, da na območju Jugoslavije, nekje v bližini Bihača,deluje vojaško letališče. Letala so bila tam varno skrita pod zemljo, na plano pa se pojavijo kot sršeni skozi vrata, ki vzdržijo jedrske napade. Kakšno strateško vrednost, so imeli takšni objekti lahko samo ugibamo. toda bili so zgrajeni in so delovali.
Vojaško letališče Željava, ali objekt 505, kot je bil njegov kodni naslov, je še kot nedokčan začel delovati v času gresije ZSSR na takratno Češko Slovaško socialistično republiko. Objekt je nastajal 12 let. V tem času so bile v hribu Plješevica izkopane tri galerije, ki so nudile varno zatočišče 58 letalom Mig 21. Poleg tega je bilo v nederjih imenovanega hriba izkopanih še 3,5 km servisnih rovov, po katerih so se oskrbovali letala. Iz vsake galerije je bila speljana vzletna steza v dolžini cca 1000 in več metrov, ter dve vzletno pristajalni stezi, ki sta povezovali vzletne stezi v dolžini 2000 in več metrov . Ocena avtorjev. Letala so polnili z gorivom po cevovodu, ki je bil speljan iz 10 km oddaljenega skladišča goriva.
Maske in s tem tudi tančice skrivnosti so padle leta 1992, ko je vojska Republike srbske zapustila objekt in za sabo pustila opustošeno mesto. Kljub temu, da so skušali z miniranjem uničiti podzemni del letališča so zidovi vzdržali ekslozije in danes ponujajo pogled na trdnost gradnje.
Pred glavnim vhodom stoji opusteli in olupljeni skelet legendarnega letala DC 3, Dakota, ali v vojaški verziji C 47. Letalo, ki je vzletelo davnega 1935 leta je izdelalo podjetje Douglas je povzročilo revolucijo v potniškem prometu ter bilo nepogešljiv del letalskih vojaških enot. Še danes, v nekaterih eksotičnih državah opravlja svoje naloge.
Ko se zapeljeva po pristajalno vzletnih stezah letališča, naju preseneti brezhibnost vozišča. Avtomobil gladko drsi po betonski stezi, ki bi verjetno še dandanes zagotovila varen pristanek letala.
Kako si je lahko Jugoslavija privoščila takšno gradnjo nikoli ne bo znano. Po ocenah, naj bi bilo v gradnjo vloženo vsaj 4 milijarde ameriških dolarjev . Ne smemo pa pozabiti, da je tudi samo delovanje letališča zahtevalo nemalo sredstev. Smo se pa takrat državljani vozili z gorivom, ki nam ga je država dodelila na podlagi izdanih bonov, imeli prepoved vožnje na neparne ali parne dneve, hodili po kavo v Avstrijo, po kavbojke v Italijo, imeli dvomestno dnevno inflacijo…
Z letnim programom Fotosekcije smo se zavezali, da s svojimi kamerami obiščemo Dolenjsko. To se je zgodilo 23. 3. 2023 , ko smo trije člani obiskali središče Dolenjske regije s prestolnico Novim mestom. Ker pa Dolenjska ni samo Novo mesto smo potepanje po tej pokrajini izkoristili še za obisk drugih zanimivih krajev v bližini.
Prvo smo v Novem mestu fotografirali staro mesno jedro z Glavnim trgom in mestno hišo, stolno cerkev sv. Miklavža, Frančiškanski samostan s cerkvijo, železni Kandijski most (zgrajen l.1898) čez reko Krko, ter leseni Ragovski most.
Obiskali smo še grad Otoćec, edini takšen vodni grad v Sloveniji. Zgrajen je bil v 13. stoletju, požgan med 2 sv. vojno ter obnovljen (l.2009). Danes je v njem prestižni hotel.
Kartuzijo Pleterje (samostan zgrajen l.1403-celjski grof Herman II). Po burni zgodovini in propadanju so samostan leta 1899 prevzeli Kartuzjanci. Patri ga upravljajo še danes.
In kot zadnje je bila na vrsti Kostanjevica z dvorcem in samostanom Studenec, sv. Marije-zgrajen leta 1234. V dvorcu je sedaj galerija Božidarja Jakca, izven dvorca pa se od leta 1961 nahaja slikovita Forma Viva. Kaj vse so zabeležile naše kamere si oglejte v galeriji.
V foto delavnici so sodelovali Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.
Pinoža je ptica severne Evrope, Azije in Severne Amerike , ki v zimskem času občasno zaide v naše gozdove. Iz severa jo preženejo hude zime in pomanjkanje hrane. Prehranjuje se z žirom, ki ga je pri nas v izobilju. V Sloveniji te ptice ne gnezdijo. Jate, ki priletijo na območje Slovenije štejejo tudi do več stotisoč ali miljone osebkov. V preteklem obdobju so ornitoligi opazili jato, ki je štela približno 8 milijonov ptic. V letošnjem letu pa se je v okolici Gornjega grada zadrževala jata s približno milijon osebki.
Zanimivo je opazovanje in spremljanje navad teh klateških ptic. Za svoje prenočevanje izberejo manjše območje poraščeno z mešanim gozdom , kamor se, vsakodnevno vračajo. Zjutraj na povelje istočasno zapustijo mesto prenočevanja, se v manjših jatah raztepejo po bližnji in daljni okolici in se zvečer v posameznih jatah ponovno vračajo na kraj prenočevanja.
Letos, leta 2023, se je jata zadrževala v okolici Gornjega grada. Manjše jate pa je bilo preko dneva opaziti tudi v okolici Zagorja ob Savi in verjetno še kje.
Ptice med letom oblikujejo zanimive formacije, ki neprestano spreminjajo obliko in smer letenja. S tem ustvarjajo atraktivne podobe na nebu. Vsekakor zanimivi prizori za fotografe, ki pa se odvijajo v poznih popoldanskih urah, ko že pada mrak. Zato je potrebno izkoristiti vsako minuto še znosne svetlobe.
S Cirilom sva poizkusila srečo in se odpravila proti njihovem prenočišču. Po krajšem iskanju sva našla njihovo spalnico. Poleg napotkov domačinov, je ptice izdala obilica iztrebkov, ki so tla okoli dreves obarvala v neugledno sivo belo barvo. Dnevna svetloba je počasi ugašala in takrat se je začela predstava. sp;
Dne 07.02.2023, na predvečer kulturnega praznika Slovenije, so bila v Hrastniškem hramu kulture , izročena najvišja priznanja posameznikom za njihovo delo na področju kulture za leto 2023 v občini Hrastnik. Priznanja, ki jih podeljuje Zveza kulturnih društev Hrastnik, so prejeli posamezniki, ki so po mnenju komisije z svojim delom pustili pečat v kulturnem življenu Hrastnika.
Približno tako je napisano v splošni obrazložitvi pri vsakem prejemniku nagrade. Nagrajenci, Simona Jeraj, Vesna Lesjak, Ana Selič, Špela Ulaga in Bojan Šibila si bodo ta večer še posebej vtisnili v spomin.
Nenavadno je, da je avtor tega prispevka za spletno stran Fotosekcije, eden izmed nagrajencev in vodja omenjene sekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku, Bojan Šibila. Kar nekaj razlogov je, da je temu tako.
Društvu in s tem Fotosekciji sem se pridružil pred približno 15 leti. Skupaj s takratnimi člani smo enkrat letno razstavili svoje fotografije na naši redni letni razstavi. Tradicija fotosekcije je bila, da se člani enkrat mesečno srečujemo in predstavimo fotografije, ki smo jih ustvarili. Srečanja so ponujala priložnosti za izmenjavo izkušenj, se pogovarjamo o fotografiji, kot hobiju in razvoju digitalne fotografije. Ob prebiranju strokovnih revij, pogovorih, so tudi naše fotografije začele dobivati vsebino, začeli smo se vzpenjati. Pred nami so se postavili izzivi, kot so obisk Toscane, Provance,… sodelovanje na fotografskih razpisih v reviji Digitalna kamera in še kje. Prišle so prve zmage ali vsaj uvrstitve v zaključne kroge. Morali smo na novo opremiti prostore, ki so nam bili dodeljeni po izgubi starih. Spremenili smo način, kako našo fotografijo predstaviti širšemu občinstvu. Poleg tega, da so fotografije članov objavljene na spletni strani fotosekcije, naše razstave postavljamo na javnih mestih. V vse te aktivnosti smo bili vpeti vsi člani, vsak po svojih zmožnostih. Za mano ni samostojnih projektov, zato nagrada, ki mi je bila podeljena, ni samo moja, temveč pripada sekciji in članom, ki so mi dali priložnost, da skupaj delimo uspehe Fotosekcije.
Kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. marca, je praznik vseh državljanov Slovenije. Posebno mesto pa najde pri članih društev in ostalih združenj, v katerih nazivih se pojavlja beseda kultura, kulturen… Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku se čutimo zavezane, da temu primerno zaznamujemo ta dan. Večletna tradicija članov je, da na ta praznik obiščemo enega izmed pomnikov slovenske kulturne zgodovine. Letošnji cilj spomina na naše kulturne velikane je bil obisk prenovljene ”Cukrarne” v Ljubljani. Mogočna zgradba na Poljanskem nasipu v Ljubljani je bila zgrajena 1828 leta za namene proizvodnje sladkorna. Z razvojem tehnologije proizvodnje te prehranske dobrine in razširitve proizvodnje, postane ljubljanska cukrarna največja tovarna sladkorja v takratni monarhiji. V avgustu 1858 leta je usodo proizvodnje sladkorja v Ljubljani zapečatil požar. Zgradba se je spremenila v bivalni objekt v katerem so bivali vojaki, tovarniški delavci, skratka prebivalci z roba družbe. Zavetje so tu našli Josip Murn, Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Zupačič, predstavniki moderne, ki v svojih liternih delih opisujejo cukrarno, kot življenski prostor revnih in pozabljenih prebivalcev Ljubljane. Slabe življenske razmere v zgradbi se skozi čas ne izboljšujejo. V 80. letih prejšnjega stoletja velja Cukrarna za ljubljansko sramoto. Leta 2008 preide zgradba z zemljiščem v last mestne občine Ljubljana in prične se prenova. Snovalci obnove so ohranili avtentični zunanji izgled s 366 okni, v notranji del pa so vstavili jekleno kletko, ki visi s stropa, je odmaknjena od sten in se ne dotika tal. Štirje galerijski prostori nudijo obilo prostora za razstave in dogodke.
Ob našem obisku so bile v enem izmed galerij razstavljene skulpture in zanimive stvaritve Italijanskega umetnika, slikarja, kiparja in umetnostnega teoretika Michelangela Pistoletta.
Seveda obisk Ljubljane ni minil brez sprehoda po stari Ljubljani in ogleda Prešernovega trga, na katerem je ravno v tistem času potekal recital Prešernove poezije.
Potep po pomnikih slovenske kulturne dediščine smo zaključili v Šestici, kultni ljubljanski restavraciji, ki vsekakor spada v del zapuščine našega glavnega mesta.
Ne pozabimo na naše fotografije, ki so prikazane v galeriji in ob katerih lahko podoživite ta dan s člani Fotosekcije, kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku.
Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.
Je drugo največje mesto v Sloveniji, zgodovinsko omenjeno že leta 1204, tudi prestolnica Štajerske, ki pa je zaradi slabših prometnih povezav z našimi kraji malo manj obiskano in prepoznavno.Tudi zaradi tega smo se nekateri člani KD Svoboda fotosekcije Dol odločili, da izkoristimo brezplačne IJSPP vozovnice in dne 21. 2. 2023 obiščemo ta kraj, seveda tudi s fotografskim namenom.
Do Maribora smo se odpeljali s vlakom in železniška postaja je bila izhodišče ogleda mesta. Srž zanimanja je bilo prav stari del mesta s svojimi ulicami, trgi, ter stavbami ki nam prikažejo pogled na tiste čase. Ogledali (fotografirali) smo Glavni trg, Slomškov Trg, Trg svobode, stolno cerkev, Frančiškansko cerkev, zanimivo Gosposko ulico, kjer je še kar nekaj starih zgradb z gotskim pridihom. Ob reki Dravi smo si ogledali hišo najstarejše trte na svetu, Lent, Rotovž, Sinagogo, stari most čez Dravo, Titov most in še marsikaj zanimivega se je našlo.
Pri fotografiranju je bil poleg popotniške, urbane fotografije poudarek predvsem na kompoziciji, izkanju arhitekturnih zanimivosti, linij ter raznih detajlov, ki napravijo fotografijo malo bolj drugačno.
Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.
Potovanja, izleti, dopustovanje, potepanje po gorah…, če gledamo iz vidika uspešnosti je takrat, ko si spet na izhodišču, ko si spet doma.
Še posebno to velja za obiske gora.
Za vsak pristop v gore je potrebno načrtovanje, načrtovanje poti, uporaba primerne opreme, hrane in pijače, potrebna je ustrezna fizično pripravljenost.
Da ne bi dolgovezil naj predstavim mojo foto zgodbo pohoda s prijatelji planinci Planinskega društva Hrastnik. krožna pot od Aljaževega doma v Vratih proti Luknji, na razpotju desno proti Bovškemu Gamsovcu in z vrha proti Pogačnikovi koči na Kriških podih. Tu smo prespali in naslednji dan nadaljevali proti Škrlatici in Stenarju ter se še isti dan vrnili na izhodišče, v Aljažev dom v Vratih.
Vsi polni lepih vtisov smo se zelo utrujeni odpeljali proti domu. Tura je bila uspešna v vseh pogledih.
No na tej poti so nastale fotke, ki si jih lahko ogledate v spodnji galeriji.
V nedeljo 2. oktobra 2022 se je v Dolu pri Moravčah odvijalo zanimivo tekmovanje v avtokrosu. Vsekakor dogodek vreden ogleda, tudi zaradi tega, ker je to edina proga v Sloveniji. Udeležba je bila mednarodna, saj je dirka v Moravčah del evropskega prvenstva v tem športu. Tekmovalci so se predstavili z drznimi vožnjami na dobrih 600 metrov dolgi krožni peščeni progi, na kateri so morali prevoziti 8 krogov. Vozniki so bili razdeljeni v starostne kategorije, vozila pa glede na moč motorja in konstrukcijo karoserije. Posebno vozniki bugyjev so prikazali zanimive boje.
Zaradi poznega prihoda na prizorišče sem zamudil akreditacijo, zato v galeriji ni posnetkov iz proge, zato pa toliko več iz dogajanja ob njej.
Zanimiv dogodek, zanimiv tudi za fotografski objektiv v katerega sem ujel nekaj utrinkov. Obiskovalcem spletne strani naj povem, da me niso zanimali rezultati, temveč zgolj takšni in drugačni prizori na dirkališču in ob njem. Fotografije in tekst Bojan Šibila.
Čani foto sekcije svoboda Dol pri Hrastniku smo tudi v poletnem obdobju, kljub vročini in neidealnih foto pogojih bili dejavni.
V avgustu smo obiskali in fotografsko obdelali Celje s poudarkom na stari grad nad mestom, obiskali in fotografirali mednarodno srečanje starodobnih jadralnih letal na letališču Celje v Levcu, ter nazadnje obiskali tudi Mozirski gaj, kjer so bili poleg znanih cvetličnih aranžmajev razstavljeni tudi tropski plazilci, ter nadgradnja vsemu obisk in predstava konjev Lipicancev in njihovih jahačev in jahalk.
Člani smo na tem foto potepu poizkušali različne nastavitve in tehnike fotografiranja.
Udeleženci te aktivnosti:
Bogomir Podlogar, Meta Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.
Jesen je čas, ko že počasi preštevamo cilje, ki smo si jih zadali z letnim programom društva. Eden od teh je tudi organizacija in izpeljava jesenskega piknika. V soboto, 7.oktobra je je bil ravno pravšnji dan za takšen dogodek. Ciril nam je dovolil uporabo dvorišča, kostanj je dozorel, dodali smo še nekaj sladkih pregreh, mesnih dobrot, se opremili z dobro voljo in pred nami je bil jesenski piknik.
Na Kopitniku smo se tega dne zbrali Bogo, Meta, Branko, Franci, Ljubo, Dušan, Zdenka, Srečko, Jure, Ciril, Emi in Bojan, kot gost pa se nam je pridružil še Ivan. Kot se podobi za jesenski piknik je bilo na jedilniku, kot predjed pečen kostanj, sledila je krača kralja živali – pujsa na posteljici pečenega krompirja in paprike in za zaključek pecivo iz domačih pečic naših članic. Ker pa se radi pohvalimo s kakšno posebnostjo, smo tokrat pripravili mesne izdelke s prilogami v podpeki ali izpod peke. Ne bomo izdajali recepta, je pa priprava odlično uspela. Zakaj, predvsem zato, ker smo skupaj zavihali rokave, združili znanje in izkušnje posameznikov in jih zabelili z dobro voljo. Sodelovalo je tudi vreme, ki je še polepšalo ta dan.
Dne 30.08.2023 smo na zadnjo pot pospremili dolgoletnega člana Fotosekcije, KD Svoboda Dol pri Hrastniku, Karola Šmuca. 
Karol, vsem nam si pokazal, kako je uživati v družbi somišljenikov in še enkrat več, kako uživati v majhnih radostih, ki ti jih ponuja fotografija. Za vedno so onemele tvoje orglice in zastal “ škljoc “ fotografske kamere, ostale pa so fotografije. V njegov spomin, v galeriji objavljamo izbor fotografij Karola Šmuca s katerimi se je predstavljal na razstavah Fotosekcije. 
