0

Avtor: Bojan Šibila

UPORABA UMETNE INTELEGENCE V FOTOGRAFIJI

Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku v sodelovanju z Ateljejem fotografije pripravljamo okroglo mizo na temo umetne intelegence v fotografiji.
Datum: torek 21. 05. 2024 ob 19.00 uri v prostorih Ateljeja Fotografije, Trg Franca Kozarja 14a Hrastnik (med Barbaro in Pošto, bivši Peko).

SODELUJEJO:
•⁠ ⁠Bojan Šibila, član Fotosekcije, organizator, povezovalec.
•⁠ ⁠Jernej Peklar, inženir računalništva in poklicni fotograf ter video ustvarjalec.
•⁠ ⁠Vukašin Šobot, samostojni delavec v kulturi, ustvarjelec in galerist – Fotogalerija F2,8 Zagorje ob Savi.

Beseda bo tekla o umetni inteligenci in kako ta spreminja način in postopke obdelave digitalnih fotografij. V živo bomo prikazali uporabo v Photoshopu.


Iz Izole do Triglava

Zakorakali smo v koledarsko pomlad. V začetku aprila 2024 smo imeli lepo zelo toplo pomlad z nadpovprečnimi temperaturami.
Sredi aprila se je vreme spremenilo in vrnili smo se v zimski letni čas. Temperature so padle za več kot 20°C in po državi je močno snežilo vse do nižin.
Dan po sneženju se je naredil lep sončen dan. Ta dan sem bil že zgodaj zjutraj v Izoli. Prikazali so se prekrasni prizori morja in zasneženih Alp, ob morju pa osamljeni jutranji rekreativci v družbi negostoljubnih galebov.

V fotografski objektiv so ujeti redki, kar malo nenavadni prizori, ki jih želim deliti z vami.

Srečko Majcen



Avtorji: SreckoxMajcen

PONOVIČE

Grad Ponoviče stoji tik nad reko Savo v Litiji. O nastanku gradu ni podatkov, a je najverjetneje varoval vodno pot po Savi. “Prvič se v pisnih virih omenja okrog leta 1320, v lasti pa naj bi ga imeli grofje Višnjegorski Otenburški, pa tudi knezi Celjski, ki so bili v 14. in 15. stoletju lastniki Litije,” pove Helena Hauptman, avtorica knjige Od Verneka do Oble Gorice, o gradovih in graščinah v občini Litija. Grad si je do 19. stoletja lastilo veliko plemiških družin: Med prvo svetovno vojno ga je v zakupu imela grofica Elizabeth de Gasquet-James, rojena Tibbits Pratt, po rodu Američanka. Med vojno je v njem uredila tudi vojaško bolnišnico, kjer so se zdravili ranjeni na soški fronti. Po drugi svetovni vojni je grad postal last kmetijske zadruge, ki je v njem in v okolici uredila živinorejsko posestvo. V zadnjih letih je začel propadati in zadruga ga je prodala zasebniku, družini Podnar. “To je bila ideja cele družine, sem smo prišli s petimi otroki in smo videli, da tu lahko razširimo svojo vizijo, grad kot platformo za celo Slovenijo,” pove Franjo Podnar. (vir rtv Slo.)
Ta novica je postala medijsko precej aktualna, pa tudi za fotografe je »grad«, zaradi videza precej zanimiv, zato smo se nekateri člani foto sekcije Dol odločili, da ta dvorec poslikamo, dokler še ni dobil novo podobo. Dne 25. 03. 2024 smo to zadevo pofotografirali in nekaj od tega je prikazano tudi na naši spletni strani.

Fotografije: Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek,
zapisal: Franci Lamovšek



Avtorji: LuboxPodlogar, MetaxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek,

KRAKOVSKI GOZD 2024

Krakovski gozd je največji nižinski gozd v Sloveniji in mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka. Obsega 2400 ha. V središču gozda najdemo edini slovenski pragozdni ostanek, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat, ki meri 40,5 ha. Z močvirjema Trstenik in Valenčevka je edini ohranjeni sklenjeni poplavni gozd v Sloveniji, ki je ostanek nekdaj obširnih hrastovih gozdov med Savo, Krko in Sotlo. V njem prevladujejo hrast in dob, uspevata pa tudi črna jelša ter beli gaber. (wikipedijA)
Leži severno od Kostanjevice na Krki.
Močvirje Trstenik je na površini 30 ha zaščiten biotop nižinskih ptic in predstavlja v porečju Krke pomembno drstišče ščuk in mrestišče žabe plavček.
Značilne rastline so dacijski pljučnik, barjanska vijolica, ostri šaš, vrbovolistna medvejka in močvirski tulipan.
Nekaj članov naše foto sekcije se je dne 29 02 2024 (letos pomlad prehiteva), odločilo obiskati to zanimivo lokacijo in še posebej poizkusiti ujeti v objektiv zelo redko zanimivost, to je močvirski tulipan (močvirska logarica), ki ga najdemo zelo redko. Raste v močvirnih predelih, zgodaj spomladi, v Sloveniji samo v Krakovskem gozdu, na Ljubljanskem barju in na severovshodnem delu Slovenije. Vrsta je v Sloveniji zaščitena.
Našli smo ga , pa tudi redko najdene žabe Plavčke (barjanska žaba -Rana arvalis), ki so se ravno ta čas pobarvale (samo samci v času parjenja) in imajo takšno »plavo« barvo samo nekaj dni, nato se prebarvajo nazaj v rjavo. Imeli smo srečo, da smo to zanimivost tudi pofotografirali.



Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek,

POTOPISNO PREDAVANJE “ŠARGANSKA OSMICA”

Člani Fotosekcije Kulturnega društva Dol smo svoje delo v preteklosti predstavljali v večini preko razstav, uradne spletne strani, in sodelovanja na fotografskih natečajih. Skladno s programom dela za leto 2023, smo svoje delo širši javnosti predstavili tudi v obliki potopisnega predavanja. Na potopisno potovanje z naslovom “Šarganska osmica je, 24.11 2023 v prostorih Kulturnega društva Dol, občinstvo s fotografijami in besedo popeljal predsednik Fotosekcije Bojan Šibila. Predavanje je nastalo z obiskom Bosne in Hercegovine konec meseca junija 2023, na katerem so člani spoznavali naravne lepote, zgodovinska dejstva, tehnične dosežke in vsakdanji utrip življenja te dežele in vsa ta zapažanja posneli skozi fotografski objektiv. Glede na odziv in zadovoljstvo obiskovalcev bomo s ten načinon predstavitve dela nadaljevali tudi v prihodnje

POSTAVITEV LETNE FOTOGRAFSKE RAZSTAVE

http://fotosekcija.si/wp-content/uploads/2023/12/DSC_5721-3.jpgKot vsako leto, smo se tudi letos člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku predstavili Hrastniškemu občinstvu. Svoje fotografije, ki so bile ustvarjene v letošnjem letu, smo na ogled postavili v ponedeljek 04.12.2023 na pročelju Delavskega doma v Hrastniku. Na razstavi se predstavlja 11 članov, s skupno 22 fotografijami. Fotografije nismo omejevali z določeno temo, temveč smo člani po svojem okusu izbrali fotografije iz svojih letošnjih arhivov. Tako fotografije predstavljajo pester nabor tem in stilov, predvsem pa predstavijo vsakega posameznega rastavljalca.


http://fotosekcija.si/wp-content/uploads/2023/12/DSCN02261-2.jpgSpoštovani mimoidoči, za trenutek ustavite korak naj fotografije ne bodo namenjene samo tistim, ki so jih ustvarili, temveč so namenjene vsem, ki cenijo delo ljubiteljskih fotografov in vsem tistim, ki se trudimo popestriti življenje v Hrastniku.

Tokrat se s svojimi fotografijami predstavljajo: Marjeta in Bogomir Podlogar, Ciril Bec, Franci Lamovšek, Srečko Majcen, Ljubomir Zalezina, Branko Sebasu, Jure Novak, Dušan Rotar, Emi in Bojan Šibila.





Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, LuboxPodlogar, MetaxPodlogar, BrankoxSebasu, DusanxRotar, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak, LjuboxZalezina,

FOTODELAVNICA POMURJE 2023

Na letošnji jesenski izlet smo se člani Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku podali 14.10.2023. Naš cilj je bil tam nekje na vzhodu kjer reka Mura postavi mejo med Prlekijo in Prekmurjem. Vas Cven in tam na koncu vasi je bil naš prvi resnejši postanek. Kmečki turizem imenovan Na koncu vasi in prijazna gospodinja nam zaželi dobro jutro. Tu je tudi sonce nad neskončno ravnico. Tokrat nam ni potrebno dvigovati pogleda ali kar glav, da bi se zazrli v njegovo vzhajajočo podobo. Vse naokoli ravnica in na njej obdelana polja. Na nekaterih se že zelenijo prvi zeleni poganjki žita, ki bo dozorelo naslednje leto. Drugače pa rumenijo strnišča požete koruze, ki ga prekinjajo brazde pravkar zorane zemlje.

Jutranja podoba, zbuja željo po fotografiranju in fotografski zaklepi veselo škljocajo. Ko potešimo prve fotografske skomine nam gospodinja pripravi zajtrk in pridno razlaga kje smo, kaj počnejo domačini danes in kaj vse so preživeli njihovi predniki.

Zajtrk, pravi, kot da smo prišli opravljat najtežja kmečka opravila. Prevladujejo suhe mesnine. Skrbno narezane in zložene rezine suhega mesa, ki je do nedavnega udobno počivalo zalito v svinjski masti. Poleg domač kruh in kraljica krožnika, tunka.
Holesterol v potokih vstopa v naše ožilje ampak, saj je domače, bom pa naslednji teden na kislem zelju in ne pozabimo, da smo v deželi rujnega, ki je preverjeno zdravilo za odpravljanje posledic tega nadležneža.

Zavijemo še k sosedu, ki mu družbo delajo čebele. Pri njih je vse v znamenju teh marljivih delavk. Čebelarstvo Tigeli ponuja varno zatočišče sto in več čebeljim družinam. Pa ne samo to, pri njih vidimo kako se je čebelarstvo razvijalo. Učna ura o življenju čebel, kako nastane med in koliko stičnih točk je med življenji čebel in človekom. Pred nami se odvije zgodba o nekoliko neobičajnem stoletnem čebelnjaku, ki ga je oče rešil pred propadom in še o čem. Mi bomo dodali še nekaj fotografij in zgodba bo popolna.

Ogrevanje je za nami, pred nami pa Lendavske gorice z Vinarium, ki z vrha obljublja čudovit pogled, tokrat na prekmurske ravnice in gorice. Cesta se zagrize v strmo pobočje, ki ga krasijo gorice zasajene z žlahtno trto. Cesta se nekoliko poravna in zavije med hiše in nazadnje parkiramo pred vinariumu. Dvigalo nas popelje na vrh. Družno ugotavljamo, da je lahko zemlja tudi ravna, ne tako kot pri nas v ,Zasavju, ko je večina ravnine prislonjena v hrib. Pojavi se tudi vprašanje zakaj se moramo na vrhu hriba povzpeti še 42 metrov višje. Odgovor je na dlani, da vidimo na sosedovo dvorišče. Pogled sega krepko preko državne meje na Madžarsko, ki pa se tako kot Slovenija, kiti z obsežno ravnico in obdelanimi polji. Fotografske kamere ponovno delujejo višina razvedri obraze nastajajo portreti.

Kratek ostanek v mestnem parku Lendave, še nekaj posnetkov in znova smo na poti proti tropskemu vrtu. Vsi smo v pričakovanju podoživetja tropskega gozda rastlin, ki jih običajno najdemo v okolici ekvatorja in še kaj drugega. Obisk nam ponuja obilico vedno zelenih rastlin. Načrtovalci in vzdrževalci so se potrudili, da na delčku ozemlja pod Alpami ustvarijo večno zeleno preprogo iz rastlin nenavadnih oblik, prelepih cvetov in neobičajnih sadežev. Že pri vhodu obiskovalce presenetijo banane. S fotoaparati pa je mogoče ustvariti posnetke, ki lahko pričarajo obisk pravega tropskega gozda.

Dnevna svetloba počasi ugaša, oglasijo se želodčki in tako kot se je dan začel naj se tudi konča. Na mizi je bograč pa še kakšna druga dobrota in v kozarcih tisto, kar je pridelano v vinogradih okoliških vinarjev.

Kaj reči za zaključek, naj tokrat govorijo naše fotografije, ki si jih oglejte v galeriji

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, LuboxPodlogar, MetaxPodlogar, BrankoxSebasu, DusanxRotar, ZdenkaxRotar, SreckoxMajcen, JurexNovak, LjuboxZalezina,

PIKNIK ČLANOV FOTOSEKCIJE 2023

Jesen je čas, ko že počasi preštevamo cilje, ki smo si jih zadali z letnim programom društva. Eden od teh je tudi organizacija in izpeljava jesenskega piknika. V soboto, 7.oktobra je je bil ravno pravšnji dan za takšen dogodek. Ciril nam je dovolil uporabo dvorišča, kostanj je dozorel, dodali smo še nekaj sladkih pregreh, mesnih dobrot, se opremili z dobro voljo in pred nami je bil jesenski piknik.



Na Kopitniku smo se tega dne zbrali Bogo, Meta, Branko, Franci, Ljubo, Dušan, Zdenka, Srečko, Jure, Ciril, Emi in Bojan, kot gost pa se nam je pridružil še Ivan. Kot se podobi za jesenski piknik je bilo na jedilniku, kot predjed pečen kostanj, sledila je krača kralja živali – pujsa na posteljici pečenega krompirja in paprike in za zaključek pecivo iz domačih pečic naših članic. Ker pa se radi pohvalimo s kakšno posebnostjo, smo tokrat pripravili mesne izdelke s prilogami v podpeki ali izpod peke. Ne bomo izdajali recepta, je pa priprava odlično uspela. Zakaj, predvsem zato, ker smo skupaj zavihali rokave, združili znanje in izkušnje posameznikov in jih zabelili z dobro voljo. Sodelovalo je tudi vreme, ki je še polepšalo ta dan.

Ker fotografije povedo veliko več kot besede, si dogajanje oglejte v galeriji in videu.


NVO GRE V ŠOLO

Dne 27.09.2023 je bil v Hrastniški osnovni šoli Heroja Rajka izveden projekt NVO gre v šolo. Vsebina projekta nagovarja učence osnovnih šol, kam in kako se lahko vključijo v prostočasne dejavnosti, ki jih izvajajo društva in nevladne organizacije izven programa osnovnih šol.

Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku smo se pridružili temu projektu z namenom, da učencem 4. in 5. razredov predstavimo kako potekajo aktivnoti v društvu. Kot ljubiteljski fotografi, pa učencem prikazali kako nastane fotogarija in kaj želimo s fotografijo prikazati, ko jo predstavljamo širši javnosti. S predstavitvijo fotografij naših članov, pa smo učence skušali navdušiti za tovrstno ustvarjanje, ki je danes dosegljivo praktično vsakomur.

Zahvaljujemo se Consulti, ki s svojimi projekti pomaga pri predstavitvi dela društev in tako omogoča pri vključevanju posameznikov vanje.

V SLOVO KAROLU ŠMUCU

Dne 30.08.2023 smo na zadnjo pot pospremili dolgoletnega člana Fotosekcije, KD Svoboda Dol pri Hrastniku, Karola Šmuca.

Fotosekciji se je pridružil pred dobrim desetletjem in aktivno sodeloval pri vseh projektih, ki smo si jih člani zadali. Kljub zrelim letom, je sledil razvoju digitalne tehnike in se enakovredno kosal z ostalimi člani v novem načinu pristopa k fotografiranju. Rad je imel naravo, saj je bil po poklicu diplomiran gozdarski inženjir in je del svoje poklicne poti preživel kot gozdar. Njegove fotografije većinoma prikazujejo motive iz narave, nikakor pa se ni ustrašil tudi drugih fotografskih izzivov.

Predvsem mlajši, smo radi prisluhnili njegovim zgodbam, ki so opisovale dogodke iz nekega drugega časa. Doživeto je opisoval osvoboditev Ljubljane in vkorakanje partizanskih enot v naše glavno mesto, življenje v pekovski družini, ko je kot otrok pomagal očetu pri pripravi peči in peki kruha, o dijaškem in študenstskem življenu. Nastop prve službe kot gozdar v okolici Lukovice, kjer je prebival v isti hiši, kjer so se odvijali prizori iz romana Rokovnjači, pisateljev Jurčiča in Kersnika. Pa tragi komične zgodbe iz gospodarstva osemdesetih let.

Karol, vsem nam si pokazal, kako je uživati v družbi somišljenikov in še enkrat več, kako uživati v majhnih radostih, ki ti jih ponuja fotografija. Za vedno so onemele tvoje orglice in zastal “ škljoc “ fotografske kamere, ostale pa so fotografije. V njegov spomin, v galeriji objavljamo izbor fotografij Karola Šmuca s katerimi se je predstavljal na razstavah Fotosekcije.

V spominu nam boš ostal kot dober prijatelj in navdušen ljubiteljski fotograf. Fotografije so na ogled spodaj:


Avtorji: BojanxSibila,

ŠARGANSKA OSMICA 3. DEL

Zapuščamo Bajino Bašto in se vračamo v BiH.

Naš naslednji cilj je spominski park Donji Potočari pri Srebrenici.

Donji Potočari, naselje nekaj kilometrov pred Srebrenico. Zavedamo se, da smo vstopili na območje poslednjega počitka preko 8000 žrtev genocida nad Bosanskimi Muslimani, ki se je zgodil leta 1995, med vojno na tem območju.

Ciril je v pogovoru s prodajalko spominkov zapisal njeno pripoved in svoje vtise ob obisku spominskega parka.

Ko vstopiš v spominski center Potočari in zagledaš obeležje, da je bilo na tem prostoru doslej pokopanih 8372 žrtev genocida v Srebrenici, te stisne v grlu in nemo zreš v bele spomenike in napise, ki jih ni videti konca. Kar ne moreš verjeti , da so ljudje zmožni storiti toliko grozodejstev kot se je to zgodilo julija 1995, v Srebrenici.
O dogodkih tistega časa sem se pogovarjal s prodajalko spominkov , ki je bila takrat še otrok .

Pokazala mi je kje so skladišča bivše tovarne akumulatorjev kamor so se zatekli begunci iz Srebrenice in okolice, misleč, da jih bodo pripadniki modrih želad zavarovali pred grozodejstvi pripadnikov Srbske vojske. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Poveljnik modrih čelad jih je predal Srbski vojski. Nadaljevanje je znano, posilstva in poboji , morišča pa so daleč naokrog, kjer so krivci skušali prikriti svoje zločine .Njeni družini je uspelo pobegniti v Tuzlo, po končani vojni pa so se vrnili na porušen dom v Srebrenico.

Srebrenica je pred vojno štela okoli 35 000 prebivalcev od katerih je bilo več kot tri četrtine Bošnjakov. Danes živi v Srebrenici, ki spada pod Srbsko Krajino še okoli 15 000 prebivalcev od katerih je polovica povratnikov, Bošnjakov, ostalo so Srbi.
Kot je navedla je danes težko sobivanje s prebivalci , od katerih jih je tudi veliko znanih sodelavcev oz. sokrivcev za masaker, ki se je zgodil v času vojne.

PS:V državah članicah EU se 11. Julij obeležuje kot evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici..

Za vsaj nekaj pojasnil se odpravimo na nasprotno stran pokopališča v objekte nekdanje tovarne akumulatorjev. V teh že takrat zapuščenih prostorih je bila baza Nizozemskih pripadnikov modrih čelad. Urejen muzej ponuja informacije o dogodkih. Razstavljene fotografije prikažejo vzdušje v “bazi”, ki je takrat ponujala edino varno zaščito beguncev iz okoliških vasi. Zakaj so tistega usodnega dne iz tega varnega zavetja odpeljali tisoč in več žensk, otrok in ostarelih moških še do danes ne vemo. Ob izhodu so jih prevzeli vojaki Srbskih oboroženih sil, ločili moške in ženske in jih odpeljali na “na varno”, s tem, da se moški in dečki niso nikdar vrnili na svoje domove.

Z mešanimi občutki zapuščamo kraj, ki postaja vse bolj obiskan, ne samo s strani sorodnikov žrtev, temveč tudi naključnih obiskovalcev. Po videnem je samoumevno poraja vprašanje, ali se je to res zgodilo na prelomu 21. stoletja ?

Vožnjo nadaljujemo ob Drini vse do Bjeljine.
Etno selo Stanišiči se razprostira na površini 15 ha. Oisk je namenjen obiskovalcem, ki lahko vidijo avtentične zgradbe iz območja BiH, kot so kovačnica, mlin in mlekarna. Osrednji prostor zapolnujeta dva manjša ribnika naseljena z družinama belih in črnih labodov. Poleg je restavracija, ki ponuja bosanske jedi, pripravljene na tradicionalen način.
Ne manjkajo hotelska ponudba in igrišča za otroke. Vse skupaj obdaja obilo zelenja in sence, ki je zelo dobrodošla v vročih dneh, kakšen je bil tudi ob našem obisku.

Tu sklenemo naše fotografsko popotovanje. Čeprav je napisno veliko besed, pa bodo svoje dodale še fotografije, ki so nastale na tem popotovanju.

V jesenskim mesecih pa obljubljamo tudi pravo potopisno predavanje.

V duhu prave fotografske delavnice, bil ustvarjen nekoliko drugačen pogled na potovanje. Franci Lamovšek je predstavil potep skozi okno kombija, ki si ga lahko ogledate tukaj mobilna fotografija

Ne smemo pa pozabiti našega prevoznika, ki je ves čas potovanja skrbel za prevoz, se odrekel marsikateremu razvajanju in nas varno pripeljal domov. Hvala, Srečko, v imenu vseh udeležencev.

V nadaljevanju pa si oglejte fotografije, ki so bile posnete na tem delu potovanja.

Neumorni Franci je na potovanju vsem nam nastavil ogledalo in tako je nastala serija fotografij, ki obelodani doživljanje potovanja vsakega udeleženca. Hvala Franci za spomine.

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, BrankoxSebasu, DusanxRotar, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak,

ŠARGANSKA OSMICA 2. DEL

Prebudili smo se v sivo jutro, ki je najavljalo deževen dan. Po bogatem zajtrku, ki nam ga je ponudil gostitelj, smo se odpravili v smeri Sarajeva in Višegrada. Za ta dan je bil načrtovan obisk Titovega bunkerja, a je odpadel, zaradi praznikov v BiH, zato objavljam samo link, kaj ponuja ogled TITOV BUNKER
Vremenska napoved se uresničuje in Višegrad nas pričaka v dežju. Na žalost je to pomenilo, da si ne moremo ogledati spominskega muzeja v Starem brodu, ki je bil zgrajen v spomin na žrtve pokola civilistov med drugo svetovno vojno. Prilagam povezavo do spletne strani, SPOMINSKI PARK

Kljub dežju smo si ogledali mestece, kjer kraljuje most Mehmed paše Sokoloviča. Kamniti most z enajstimi loki je bil zgrajen med leti 1571 in 1577, kot darilo in zapuščina, domačina, velikega vezira otomanskega cesarstva, Mehmed paše Sokoloviča. Gradnja mostu je potekala v napetem ozračju. Del domačinov se z gradnjo ni strinjal. Bili so primeri, ko so zgrajeno v nočnem času porušili neznanci in s tem ovirali gradnjo. Dogodke ob gradnji je mojstrsko opisal pisatelj, Ivo Andrič 1892 – 1975, v knjigi Na Drini ćuprija.
Čeprav pisatelj ni bil rojen v Višegradu, je svoja otroška in prva šolska leta, preživel v tem mestu, kot rejenec svakinje njegove matere. Preplet različnih kultur na tem območju in sobivanje različno mislečih se mu je globoko vtisnilo v spomin. Najverjetneje je bil to navdih za knjižno delo, Na Drini čuprija, za katero je leta 1961 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Še eno ime moramo omeniti. Emir Kusturica, roj. 1954, filmski režiser, igralec, glasbenik in pisatelj je v tem mestu leta zgradil Andrič grad, ali Kamengrad. Mesto ali bolje del mesta Višegrada, na sotočju rek Drine in Rzave. Med leti 2011 do 2014 zgrajeni objekti naj bi služili kot kulisa njegovega nastajajočega filma posnetega po romanu Na Drini Čuprija. Danes prostori v zgradbah služijo različnim kulturnim ustanovam. Med njimi knjižnici in inštitutu Ivo Andrič . V naselju je kinodvorana, številni gostinjski lokali in prodajalne s spominki. V naselju je tudi pravoslavna cerkev, donacija Novaka Đokoviča. Po pričevanju domačinov naj bi bila zgrajena v rekordnih 90 dnevih, koliko naj bi imeli gradbici časa, od pričetka gradnje do obiska donatorja. Cerkvi še manjkajo nekateri detajli, vendar v njej že potekajo verski obredi.

Po okusnem, tipičnem bosanskem kosilu zapuščamo Višegrad. Prečkamo državno mejo in vstopimo v Srbijo. V Bajini Bašti nas čaka prenočišče, naslednjega dne pa obisk Mokre gore in Šarganske osmice.

Jutro tokrat napoveduje sončen dan. Vkrcamo se v kombi in vrnemo del poti v smeri Bosanske meje. Kraj Mokra gora z istoimeno železniško postajo predstavlja vstopno točko za pričetek vožnje na 15 kilometerskem odseku ozkotirne proge do Šargan Vitasa. Gradnja proge, ki je povezala Beograd, preko Sarajeva z Dubrovnikom se je začela leta 1903. Gradila jo je tako Avstroogerska država kot takratna Srbija. Pri gradnji so se gradbeniki zaradi zahtevnega terena srečavali s številnimi težavami. Najzahtevnejši del, pa je bil preko planine Šargan. Tu se proga na 3,5 km dolgem odseku spusti, oz. dvigne za 300 metrov. Inženirji se niso odločili za zobato železnico, temveč so progo speljali skozi predore in preko mostov v obliki osmice in tako premagali višinsko razliko. Prvi vlak, ćiro, je celotno traso, od Beograda do Dubrovnika, prevozil leta 1925. Vožnja s parno vleko je po celotni trasi trajala 24 ur, od leta 1937 pa z dizelsko vleko 16,5 ure. Leta 1974 se promet na tej progi ustavi.
Leta 2003 pa promet z muzejskim vlakom ponovno steče na odseku Mokra gora – Šargan Vitasi.

Vožnja s tem starodobnikom na železniških tirih predstavlja pravo doživetje. Vzorno in avtentično obnovljene železniške kompozicije postavijo potnike v čas med obema vojnama in leta po drugi svetovni vojni.
Ob železnici je svoj pečat pustil tudi režiser Emir Kusturica, ki je obnovil zgradbo na železniški postaji Golubiči. Tu je parkirano tudi tirno vozilo, osebni avtomobil, uporabljeno v enem izmed njegovih filmov.
Obvezen je postanek vlaka na žel. Postaji Jatari, na kateri ni bila v času obratovanja proge, prodana nobena vozna karta. Danes je postajališče urejeno, z delujočo restavracijo in urejeno okolico.
Več pa naj povedo fotografije v prilogi.

Še skok v Drvengrad v bližini vstopne postaje Šarganske osmice. Naselje avtentičnih hišic zgrajenih v letu 2003 za potrebe filma Život je čudo filmskega režiserja Emira Kusturice. Vsaka hišica ima svojo vsebino , ulice so poimenovane po znanih osebnostih kot so Ivo Andrič, Che Gevara, Nikola Tesla in drugi. Glavni trg krasi pravoslavna cerkev. Ne manjka kino dvorana in manjši prireditveni prostor. Vas je imela celo pokopališče najslabše ocenjenih filmov, ki pa se je moralo umakniti teniškim igriščem. Vas, etno selo, se vse bolj spreminja v naselje bungalovov za turiste, ki množično obiskujejo ta del Srbije.

Vračamo se v Bajino Bašto, ob reko Drino. Ne smemo pozabiti na fotografiranje hišice na Drini, ki je po nekaterih ocenah najpogosteje fotografiran objekt v Evropi.

Našega portepanja pa še ni konec. V tretjem delu je pred nami obisk Srebrenice oz. spominskega parka Potočari in obisk “etno sela Stanišiči”. Za konec pa bodo objevljene še fotozgodbe udeležencev, ki so nastale na tej fotodelavnici. Nasvidenje v naslednjem delu.

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, BrankoxSebasu, DusanxRotar, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak,

ŠARGANSKA OSMICA I. DEL

Kar zahtevna naloga je uskladiti želja fotografskih navdušencev, ko ima vsakdo svoje najljubše motive, teme in še kaj. Ampak če je volja je tudi pot in s skupnimi močmi smo člani fotosekcije našli in upam ispolnili pričakovanja vseh udeležencev letošnje fotodelavnice, Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku. V tej fotodelavnici smo združili potovanje, odkrivanje naravnih lepot, spoznavanje zgodovinskih dejstev, tehničnih dosežkov naših prednikov in vsakdanji utrip, ki ga ponuja okolje, ki je nekoliko oddaljeno od tega v katerem živimo. Glavni namen pa je fotografirati in fotografije iz potovanja predstaviti širši javnosti.

Naša štiridnevna pustolovščina, ki je potekala med 27. in 30. 6. 2023, nas je vodila iz Zasavja v smeri Karlovca na Hrvaškem in mejnega prehoda pri Bihaču, kjer smo vstopili v Bosno in Hercegovino. Prvi resni postanek so bili slapovi na reki Uni ali Štrbački buk. Voda reke Une se tu pretaka preko 25 meterske stopnice in ustvari več slapov, ki se združijo v tolmunu. Del vode se med padanjem prelomi na skalah tako da lahko opazujemo čudovit prizor pršenja vodnih kapljic, svetloba pa vse skupaj še polepša z mavrico, ki se na trenutke pojavi nad slapovi. Divje brzice pod slapom zaključijo sliko tega čudeža narave. Vsekakor paša za oči, še bolj pa za naše fotografske kamere in domišljijo, kako kar najlepše ujeti prizore, ki jih ponuja narava.

Na žalost pa moramo nadaljevati naše popotovanje. Naslednji cilj je mesto Drvar. Nam, “senijorjem “, ki smo bili skozi učni proces seznanjeni s potekom druge svetovne vojne, poznamo to mesto po nemškem desantu. Cilj vojaške operacije imenovane Konjičev skok je bilo uničenje vrhovnega štaba partizanskih enot z vrhovnim poveljnikom Titom. Da ne bi bil predolg, dogajanje v Titovi pečini med napadom in pobeg Tita in ostalih iz pečine, je v knjigi Tito in tovariši, opisal Jože Pirjevec na straneh 163 do 168. Kdor želi lahko prebere.

Na žalost pa to niso bili edini tragični dogodki v tem mestecu. Vojna, ki je divjala v devedesetih letih prejšnjega stoletja na tleh Bosne in Hercegovina je prepolovila prebivalstvo občine Drvar. Po pripovedovanju kustusinje v muzeju 25. maj, je bilo iz mesta pregnanih okoli 7 tisoč prebivalcev. Med njimi je bila tudi ona. Ob vrnitvi je doživela neprijetno izkušnjo. V njihov dom se je med odsotnostjo naselila tuja družina. Pove, da se je sicer lahko ponovno vselila v sjoj dom, vendar ne brez zapletov. Trenutno očina Drvar šteje okoli 8 tisoč prebivalcev, kar je še vedno le polovica prebivalcev pred začetkom spopadov. So pa v mestu že vidni sledovi obnove, kar daje upanje za prihodnje čase.

Tega dne smo obiskali še eden pomnik bojev v 2 svetovni vojni. Jablanica z zrušenim želežniškim mostom na reki Neretvi, ob keterem je speljana zasilna brv. Prizor ponazarja umik partizanske vojske in ranjencev iz obroča okupacijske vojske leta 1943. Četrta ofenziva je imela namen uničiti partizansko vojsko in tako streti upor na takratnem ozemlju Jugoslavije. Na žalost je bil muzej, ki ohranja spomin na takratne dogodke, že zaprt. Ostale pa so nam fotografije, ki smo jih posneli.

Predvidevam, da preveč besed utruja naše obiskovalce spletne strani, zato je potopis razdeljen na tri dele. Tu zaključujemo prvi del v naslednjih dneh pa sledijo še ostali.

Seveda pa si v galeriji ogledate fotografije, ki so nastale na tem delu poti.

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, BrankoxSebasu, DusanxRotar, BojanxSkocir, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak,

RAZSTAVA ČRNO BELI SVET

S tokratno razstavo vstopamo v črno beli svet fotografije. Pred očmi imamo podobo fotografa, ki pred fotografiranjem v fotografsko kamero vstavi film ali ploščo, ki jo pred tem skrbno čuva pred svetlobnimi žarki. Ko s pomočjo fotografske kamere na filmu ustvari željeni motiv, se delo preseli v temnico. S pomočjo kemikalij je fotograf prvo razvil film na katerem so se pojavili izbrani motivi. Še postopek fiksiranja in opravljenega je bilo dve tretini dela. Potreben je bil še zadnji del, končna preslikava na fotografski papir, ponovni kemični postopek, izpiranje, sušenje in fotografija je postala primerna za hrambo v družinskem albumu. Digitalni svet je pahnil v pozabo temnice in razvijanje fotografij. Nadomestili so ga računalniška orodja in mojstri, ki jih upravljajo.

KLjum temu pa črno bele fotografije ohranjajo svoj čar in skoraj ni fotografskega navdušenca, ki ne bi preiskusil te tehnike izražanja v fotografiji. Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku smo se spoprijeli s tem izzivom. Kako smo bili uspešni pa presodite sami.


Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, LuboxPodlogar, MetaxPodlogar, BrankoxSebasu, DusanxRotar, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak, LjuboxZalezina,

KULTURNO DRUŠTVO SVOBODA NA ODRU

Dne 24.05.2023 se je na odru dvorane Kulturnega doma na Dolu pri Hrastniku predstavilo kulturno društvo Svoboda Dol pri Hrastniku. V društvu delujejo Ženski pevski zbor, Dramska sekcija in Fotosekcije. Vse sekcije so se predstavile s kratkimi programomi s katerim se predstavile svoje delo. Fotosekcija je s predstavljenimi fotografijami, prikazala pestro delo v sekciji, ki obsega od fotografiranja dogodkov, iskanja motivov v naravi, prikaz utrinkov s potovanj članov in prikaz zanimivih, malo manj običajnih, tehnik fotografiranja s katerimi se ukvarjajo posamezni člani. Dramska sekcija, ki se prenovljena, z novimi člani, vrača na oderske deske, prikazala kratek izsek iz najnovejše predstave, ki bo v mesecu juniju premierno prikazana na odru kulturnega doma . Ženski pevski zbor pa se je predstavil z izborom pesmi, ki so prikazale zbor v najlepši luči. Zbor v bljižnji prihodnosti odhaja na pevsko tekmovanje v Tuhelj zato so bili tokrat njihovi glasovi še posebno ubrani. Prireditve se je udeležil tudi župan občine Hrastnik, ki je v nagovoru poudaril pomen kulture v družbenem okolju in se zahvalil vsem članom društva za vložen trud.

Avtorji: BojanxSibila, BrankoxSebasu

DAN ČEBEL

Brez čebel ni življenja, to zatrjujejo mnogi, ki poznajo pomebmnost opraševanja rastlin in s tem zadostno pridelava hrane. Čebele so ene izmed tistih žuželk ki so v tem najuspešnejše. V poklon tej živalski vrsti, se je človek odločil, da 20. maj razglasi za svetovni dan, posvečen tej drobni žuželki in vsem tistim, ki skrbijo zanje.

Slovenci imamo bogato zgodovino čebelarstva. Nauki Antona Janše se bili v času Avstroogerske tako dodelani in priznani, da so smeli državni učitelji, poučevati čebelarstvo le po Janševih načelih.

Slovenci smo zaslužni tudi zato, da imajo čebele svoj dan. Na predlog Slovenije, so članice OZN 20. decembra 2017 soglasno potrdile 20. maj za svetovni dan čebel.

Med, kot glavni proizvod čebeljih družin je zelo kvalitetno hranilo. Nikakor ne sme manjkati pri Slovenskem zajtrku. Med in ostali čebelji izdelki so priznana sestavina v ljudskem zdravilstvu in ljudski obrti.

Ne smemo pa pozabiti na vse tiste, ki s svojim znanjem in skrbnostjo skrbijo za te pridne delavke. Brez čebelarjev ne bi bilo zdravih čebeljih družin, čebelje matere – kranjske sivke. Brez njih vsi ti čebelji proizvodi ne bi prišli do nas, uporabnikov.


 

Avtorji: BojanxSibila, LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, LjuboxZalezina,

ŽELJAVA VOJAŠKO LETALIŠČE

Bivšo državo, Jugoslavijo, je varovala ena najmogočnejših vojsk v Evropi. V času hladne vojne, ko sta ZDA in takratna ZSSR po svetu rožljali z jederskim orodjem in ko se je zgodil vdor ZSSR na ozemlje ČSSR, je jugosovanska vojska doživljala pravi razcvet. Ni se varčevalo. V armadi so vojaki in oficirji upravljali z najsodobnejšimi oborožitvenimi sistemi, orožjem in ostalimi sredstvi, ki naj bi zagotovljali varnost državljanov. Orožje in oprema sta prihajala iz vzhoda in zahoda, veliko pa je bilo tudi lastnih proizvodov, ki so nastajali v domačih tovarnah. Pridružil se je še strah pred jedrsko vojno in nastajala so prava podzemna mesta v katerih bi lahko izbranci preživeli jedrsko apokalipso. Izvedbo projektov , ki so praviloma nosili oznako STROGO ZAUPNO – DRŽAVNA SKRIVNOST, je vodila takratna Jugoslovanska armada. Vse gradnje so potekale v najstrožji tajnosti, območja pa so vojaške oblasti enostavno neprodušno zaprle. Kljub temu je bila javna skrivnost, da na območju Jugoslavije, nekje v bližini Bihača,deluje vojaško letališče. Letala so bila tam varno skrita pod zemljo, na plano pa se pojavijo kot sršeni skozi vrata, ki vzdržijo jedrske napade. Kakšno strateško vrednost, so imeli takšni objekti lahko samo ugibamo. toda bili so zgrajeni in so delovali.
Vojaško letališče Željava, ali objekt 505, kot je bil njegov kodni naslov, je še kot nedokčan začel delovati v času gresije ZSSR na takratno Češko Slovaško socialistično republiko. Objekt je nastajal 12 let. V tem času so bile v hribu Plješevica izkopane tri galerije, ki so nudile varno zatočišče 58 letalom Mig 21. Poleg tega je bilo v nederjih imenovanega hriba izkopanih še 3,5 km servisnih rovov, po katerih so se oskrbovali letala. Iz vsake galerije je bila speljana vzletna steza v dolžini cca 1000 in več metrov, ter dve vzletno pristajalni stezi, ki sta povezovali vzletne stezi v dolžini 2000 in več metrov . Ocena avtorjev. Letala so polnili z gorivom po cevovodu, ki je bil speljan iz 10 km oddaljenega skladišča goriva.
Maske in s tem tudi tančice skrivnosti so padle leta 1992, ko je vojska Republike srbske zapustila objekt in za sabo pustila opustošeno mesto. Kljub temu, da so skušali z miniranjem uničiti podzemni del letališča so zidovi vzdržali ekslozije in danes ponujajo pogled na trdnost gradnje.
Pred glavnim vhodom stoji opusteli in olupljeni skelet legendarnega letala DC 3, Dakota, ali v vojaški verziji C 47. Letalo, ki je vzletelo davnega 1935 leta je izdelalo podjetje Douglas je povzročilo revolucijo v potniškem prometu ter bilo nepogešljiv del letalskih vojaških enot. Še danes, v nekaterih eksotičnih državah opravlja svoje naloge.
Ko se zapeljeva po pristajalno vzletnih stezah letališča, naju preseneti brezhibnost vozišča. Avtomobil gladko drsi po betonski stezi, ki bi verjetno še dandanes zagotovila varen pristanek letala.
Kako si je lahko Jugoslavija privoščila takšno gradnjo nikoli ne bo znano. Po ocenah, naj bi bilo v gradnjo vloženo vsaj 4 milijarde ameriških dolarjev . Ne smemo pa pozabiti, da je tudi samo delovanje letališča zahtevalo nemalo sredstev. Smo se pa takrat državljani vozili z gorivom, ki nam ga je država dodelila na podlagi izdanih bonov, imeli prepoved vožnje na neparne ali parne dneve, hodili po kavo v Avstrijo, po kavbojke v Italijo, imeli dvomestno dnevno inflacijo…

Avtorji: BojanxSibila SreckoxMajcen

DOLENJSKA 2023

Z letnim programom Fotosekcije smo se zavezali, da s svojimi kamerami obiščemo Dolenjsko. To se je zgodilo 23. 3. 2023 , ko smo trije člani obiskali središče Dolenjske regije s prestolnico Novim mestom. Ker pa Dolenjska ni samo Novo mesto smo potepanje po tej pokrajini izkoristili še za obisk drugih zanimivih krajev v bližini.
Prvo smo v Novem mestu fotografirali staro mesno jedro z Glavnim trgom in mestno hišo, stolno cerkev sv. Miklavža, Frančiškanski samostan s cerkvijo, železni Kandijski most (zgrajen l.1898) čez reko Krko, ter leseni Ragovski most.
Obiskali smo še grad Otoćec, edini takšen vodni grad v Sloveniji. Zgrajen je bil v 13. stoletju, požgan med 2 sv. vojno ter obnovljen (l.2009). Danes je v njem prestižni hotel.
Kartuzijo Pleterje (samostan zgrajen l.1403-celjski grof Herman II). Po burni zgodovini in propadanju so samostan leta 1899 prevzeli Kartuzjanci. Patri ga upravljajo še danes.
In kot zadnje je bila na vrsti Kostanjevica z dvorcem in samostanom Studenec, sv. Marije-zgrajen leta 1234. V dvorcu je sedaj galerija Božidarja Jakca, izven dvorca pa se od leta 1961 nahaja slikovita Forma Viva. Kaj vse so zabeležile naše kamere si oglejte v galeriji.
V foto delavnici so sodelovali Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.

 

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

PINOŽE GORNJI GRAD 2023

Pinoža je ptica severne Evrope, Azije in Severne Amerike , ki v zimskem času občasno zaide v naše gozdove. Iz severa jo preženejo hude zime in pomanjkanje hrane. Prehranjuje se z žirom, ki ga je pri nas v izobilju. V Sloveniji te ptice ne gnezdijo. Jate, ki priletijo na območje Slovenije štejejo tudi do več stotisoč ali miljone osebkov. V preteklem obdobju so ornitoligi opazili jato, ki je štela približno 8 milijonov ptic. V letošnjem letu pa se je v okolici Gornjega grada zadrževala jata s približno milijon osebki.

Zanimivo je opazovanje in spremljanje navad teh klateških ptic. Za svoje prenočevanje izberejo manjše območje poraščeno z mešanim gozdom , kamor se, vsakodnevno vračajo. Zjutraj na povelje istočasno zapustijo mesto prenočevanja, se v manjših jatah raztepejo po bližnji in daljni okolici in se zvečer v posameznih jatah ponovno vračajo na kraj prenočevanja.

Letos, leta 2023, se je jata zadrževala v okolici Gornjega grada. Manjše jate pa je bilo preko dneva opaziti tudi v okolici Zagorja ob Savi in verjetno še kje.

Ptice med letom oblikujejo zanimive formacije, ki neprestano spreminjajo obliko in smer letenja. S tem ustvarjajo atraktivne podobe na nebu. Vsekakor zanimivi prizori za fotografe, ki pa se odvijajo v poznih popoldanskih urah, ko že pada mrak. Zato je potrebno izkoristiti vsako minuto še znosne svetlobe.

S Cirilom sva poizkusila srečo in se odpravila proti njihovem prenočišču. Po krajšem iskanju sva našla njihovo spalnico. Poleg napotkov domačinov, je ptice izdala obilica iztrebkov, ki so tla okoli dreves obarvala v neugledno sivo belo barvo. Dnevna svetloba je počasi ugašala in takrat se je začela predstava. sp;

Avtorji: BojanxSibila, CirilxBec,

Kulturni praznik – podelitev priznanj

Dne 07.02.2023, na predvečer kulturnega praznika Slovenije, so bila v Hrastniškem hramu kulture , izročena najvišja priznanja posameznikom za njihovo delo na področju kulture za leto 2023 v občini Hrastnik. Priznanja, ki jih podeljuje Zveza kulturnih društev Hrastnik, so prejeli posamezniki, ki so po mnenju komisije z svojim delom pustili pečat v kulturnem življenu Hrastnika.
Približno tako je napisano v splošni obrazložitvi pri vsakem prejemniku nagrade. Nagrajenci, Simona Jeraj, Vesna Lesjak, Ana Selič, Špela Ulaga in Bojan Šibila si bodo ta večer še posebej vtisnili v spomin.

Nenavadno je, da je avtor tega prispevka za spletno stran Fotosekcije, eden izmed nagrajencev in vodja omenjene sekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku, Bojan Šibila. Kar nekaj razlogov je, da je temu tako.
Društvu in s tem Fotosekciji sem se pridružil pred približno 15 leti. Skupaj s takratnimi člani smo enkrat letno razstavili svoje fotografije na naši redni letni razstavi. Tradicija fotosekcije je bila, da se člani enkrat mesečno srečujemo in predstavimo fotografije, ki smo jih ustvarili. Srečanja so ponujala priložnosti za izmenjavo izkušenj, se pogovarjamo o fotografiji, kot hobiju in razvoju digitalne fotografije. Ob prebiranju strokovnih revij, pogovorih, so tudi naše fotografije začele dobivati vsebino, začeli smo se vzpenjati. Pred nami so se postavili izzivi, kot so obisk Toscane, Provance,… sodelovanje na fotografskih razpisih v reviji Digitalna kamera in še kje. Prišle so prve zmage ali vsaj uvrstitve v zaključne kroge. Morali smo na novo opremiti prostore, ki so nam bili dodeljeni po izgubi starih. Spremenili smo način, kako našo fotografijo predstaviti širšemu občinstvu. Poleg tega, da so fotografije članov objavljene na spletni strani fotosekcije, naše razstave postavljamo na javnih mestih. V vse te aktivnosti smo bili vpeti vsi člani, vsak po svojih zmožnostih. Za mano ni samostojnih projektov, zato nagrada, ki mi je bila podeljena, ni samo moja, temveč pripada sekciji in članom, ki so mi dali priložnost, da skupaj delimo uspehe Fotosekcije.

 


 

Avtorji: JurexNovak

KULTURNI PRAZNIK 2023

Kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. marca, je praznik vseh državljanov Slovenije. Posebno mesto pa najde pri članih društev in ostalih združenj, v katerih nazivih se pojavlja beseda kultura, kulturen… Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku se čutimo zavezane, da temu primerno zaznamujemo ta dan. Večletna tradicija članov je, da na ta praznik obiščemo enega izmed pomnikov slovenske kulturne zgodovine. Letošnji cilj spomina na naše kulturne velikane je bil obisk prenovljene ”Cukrarne” v Ljubljani. Mogočna zgradba na Poljanskem nasipu v Ljubljani je bila zgrajena 1828 leta za namene proizvodnje sladkorna. Z razvojem tehnologije proizvodnje te prehranske dobrine in razširitve proizvodnje, postane ljubljanska cukrarna največja tovarna sladkorja v takratni monarhiji. V avgustu 1858 leta je usodo proizvodnje sladkorja v Ljubljani zapečatil požar. Zgradba se je spremenila v bivalni objekt v katerem so bivali vojaki, tovarniški delavci, skratka prebivalci z roba družbe. Zavetje so tu našli Josip Murn, Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Zupačič, predstavniki moderne, ki v svojih liternih delih opisujejo cukrarno, kot življenski prostor revnih in pozabljenih prebivalcev Ljubljane. Slabe življenske razmere v zgradbi se skozi čas ne izboljšujejo. V 80. letih prejšnjega stoletja velja Cukrarna za ljubljansko sramoto. Leta 2008 preide zgradba z zemljiščem v last mestne občine Ljubljana in prične se prenova. Snovalci obnove so ohranili avtentični zunanji izgled s 366 okni, v notranji del pa so vstavili jekleno kletko, ki visi s stropa, je odmaknjena od sten in se ne dotika tal. Štirje galerijski prostori nudijo obilo prostora za razstave in dogodke.
Ob našem obisku so bile v enem izmed galerij razstavljene skulpture in zanimive stvaritve Italijanskega umetnika, slikarja, kiparja in umetnostnega teoretika Michelangela Pistoletta.
Seveda obisk Ljubljane ni minil brez sprehoda po stari Ljubljani in ogleda Prešernovega trga, na katerem je ravno v tistem času potekal recital Prešernove poezije.
Potep po pomnikih slovenske kulturne dediščine smo zaključili v Šestici, kultni ljubljanski restavraciji, ki vsekakor spada v del zapuščine našega glavnega mesta.

Ne pozabimo na naše fotografije, ki so prikazane v galeriji in ob katerih lahko podoživite ta dan s člani Fotosekcije, kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku.

 

Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.

 

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

MARIBOR 2023

Je drugo največje mesto v Sloveniji, zgodovinsko omenjeno že leta 1204, tudi prestolnica Štajerske, ki pa je zaradi slabših prometnih povezav z našimi kraji malo manj obiskano in prepoznavno.Tudi zaradi tega smo se nekateri člani KD Svoboda fotosekcije Dol odločili, da izkoristimo brezplačne IJSPP vozovnice in dne 21. 2. 2023 obiščemo ta kraj, seveda tudi s fotografskim namenom.
Do Maribora smo se odpeljali s vlakom in železniška postaja je bila izhodišče ogleda mesta. Srž zanimanja je bilo prav stari del mesta s svojimi ulicami, trgi, ter stavbami ki nam prikažejo pogled na tiste čase. Ogledali (fotografirali) smo Glavni trg, Slomškov Trg, Trg svobode, stolno cerkev, Frančiškansko cerkev, zanimivo Gosposko ulico, kjer je še kar nekaj starih zgradb z gotskim pridihom. Ob reki Dravi smo si ogledali hišo najstarejše trte na svetu, Lent, Rotovž, Sinagogo, stari most čez Dravo, Titov most in še marsikaj zanimivega se je našlo.
Pri fotografiranju je bil poleg popotniške, urbane fotografije poudarek predvsem na kompoziciji, izkanju arhitekturnih zanimivosti, linij ter raznih detajlov, ki napravijo fotografijo malo bolj drugačno.

Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.

 

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

LETNA RAZSTAVA 2022

Pozdravljeni, prijatelji ljubiteljske fotografije.

Člani Fotosekcije, Kulturnega društva SVOBODA Dol pri Hrastniku, smo na ogled postavili fotografije, ki so jih člani posneli v tem, odhajajočem letu. Izbor razstavljenih fotografij je bil prepuščen vsakemu posameznemu razstavljalcu in ne žiriji. Menimo, da s tem pridobimo na raznolikosti fotografij, ki le najboljše posamezniku ne predstavljajo najljubše, najbolj izvirne ali najbolj zanimive fotografije, ki so jo ustvarili. Merilo za oceno pa ste vsi, ki si boste to razstavo ogledali.

 

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, LuboxPodlogar, MetaxPodlogar, BrankoxSebasu, DusanxRotar, ZdenkaxRotar,  FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak, LjuboxZalezina,

NOČNO NEBO

Noč, zvezde, obdobje dneva brez prave svetlobe. Kako se v takšnih pogojih znajde fotograf, ki bi rad ustvaril dostojno fotografijo nebesnih teles, zvezd, poleg pa še predstavil del življenskega utripa na zemlji.

Bogomir Podlogar, Franci Lamovšek in Branko Sebasu so si zastavili cilj, najti način, kako v nočnem času, kljub pomakanju svetlobe lahko ustvarimo zanimive fotografije. Pa še nekaj, na nekaterih fotografijah so potrdili že znano dejstvo, da se zemlja vrti.

Nastale fotografije so od 15.11.2022 dalje razstavljene v Knjižnjici Antona Sovreta v Hrastniku.

Avtor: BojanxSibila

SPREHOD PO JULICIH

Foto zgodba potepanja po naših Alpah

Potovanja, izleti, dopustovanje, potepanje po gorah…, če gledamo iz vidika uspešnosti je takrat, ko si spet na izhodišču, ko si spet doma.
Še posebno to velja za obiske gora.
Za vsak pristop v gore je potrebno načrtovanje, načrtovanje poti, uporaba primerne opreme, hrane in pijače, potrebna je ustrezna fizično pripravljenost.
Da ne bi dolgovezil naj predstavim mojo foto zgodbo pohoda s prijatelji planinci Planinskega društva Hrastnik. krožna pot od Aljaževega doma v Vratih proti Luknji, na razpotju desno proti Bovškemu Gamsovcu in z vrha proti Pogačnikovi koči na Kriških podih. Tu smo prespali in naslednji dan nadaljevali proti Škrlatici in Stenarju ter se še isti dan vrnili na izhodišče, v Aljažev dom v Vratih.
Vsi polni lepih vtisov smo se zelo utrujeni odpeljali proti domu. Tura je bila uspešna v vseh pogledih.
No na tej poti so nastale fotke, ki si jih lahko ogledate v spodnji galeriji.

Zapisal;  dne 25.11.2022

 

Plezali smo