Kot vsako leto, smo se tudi letos člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku predstavili Hrastniškemu občinstvu. Svoje fotografije, ki so bile ustvarjene v letošnjem letu, smo na ogled postavili v ponedeljek 04.12.2023 na pročelju Delavskega doma v Hrastniku. Na razstavi se predstavlja 11 članov, s skupno 22 fotografijami. Fotografije nismo omejevali z določeno temo, temveč smo člani po svojem okusu izbrali fotografije iz svojih letošnjih arhivov. Tako fotografije predstavljajo pester nabor tem in stilov, predvsem pa predstavijo vsakega posameznega rastavljalca.
Spoštovani mimoidoči, za trenutek ustavite korak naj fotografije ne bodo namenjene samo tistim, ki so jih ustvarili, temveč so namenjene vsem, ki cenijo delo ljubiteljskih fotografov in vsem tistim, ki se trudimo popestriti življenje v Hrastniku.
Tokrat se s svojimi fotografijami predstavljajo: Marjeta in Bogomir Podlogar, Ciril Bec, Franci Lamovšek, Srečko Majcen, Ljubomir Zalezina, Branko Sebasu, Jure Novak, Dušan Rotar, Emi in Bojan Šibila.
Na letošnji jesenski izlet smo se člani Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku podali 14.10.2023. Naš cilj je bil tam nekje na vzhodu kjer reka Mura postavi mejo med Prlekijo in Prekmurjem. Vas Cven in tam na koncu vasi je bil naš prvi resnejši postanek. Kmečki turizem imenovan Na koncu vasi in prijazna gospodinja nam zaželi dobro jutro. Tu je tudi sonce nad neskončno ravnico. Tokrat nam ni potrebno dvigovati pogleda ali kar glav, da bi se zazrli v njegovo vzhajajočo podobo. Vse naokoli ravnica in na njej obdelana polja. Na nekaterih se že zelenijo prvi zeleni poganjki žita, ki bo dozorelo naslednje leto. Drugače pa rumenijo strnišča požete koruze, ki ga prekinjajo brazde pravkar zorane zemlje.
Jutranja podoba, zbuja željo po fotografiranju in fotografski zaklepi veselo škljocajo. Ko potešimo prve fotografske skomine nam gospodinja pripravi zajtrk in pridno razlaga kje smo, kaj počnejo domačini danes in kaj vse so preživeli njihovi predniki.
Zajtrk, pravi, kot da smo prišli opravljat najtežja kmečka opravila. Prevladujejo suhe mesnine. Skrbno narezane in zložene rezine suhega mesa, ki je do nedavnega udobno počivalo zalito v svinjski masti. Poleg domač kruh in kraljica krožnika, tunka.
Holesterol v potokih vstopa v naše ožilje ampak, saj je domače, bom pa naslednji teden na kislem zelju in ne pozabimo, da smo v deželi rujnega, ki je preverjeno zdravilo za odpravljanje posledic tega nadležneža.
Zavijemo še k sosedu, ki mu družbo delajo čebele. Pri njih je vse v znamenju teh marljivih delavk. Čebelarstvo Tigeli ponuja varno zatočišče sto in več čebeljim družinam. Pa ne samo to, pri njih vidimo kako se je čebelarstvo razvijalo. Učna ura o življenju čebel, kako nastane med in koliko stičnih točk je med življenji čebel in človekom. Pred nami se odvije zgodba o nekoliko neobičajnem stoletnem čebelnjaku, ki ga je oče rešil pred propadom in še o čem. Mi bomo dodali še nekaj fotografij in zgodba bo popolna.
Ogrevanje je za nami, pred nami pa Lendavske gorice z Vinarium, ki z vrha obljublja čudovit pogled, tokrat na prekmurske ravnice in gorice. Cesta se zagrize v strmo pobočje, ki ga krasijo gorice zasajene z žlahtno trto. Cesta se nekoliko poravna in zavije med hiše in nazadnje parkiramo pred vinariumu. Dvigalo nas popelje na vrh. Družno ugotavljamo, da je lahko zemlja tudi ravna, ne tako kot pri nas v ,Zasavju, ko je večina ravnine prislonjena v hrib. Pojavi se tudi vprašanje zakaj se moramo na vrhu hriba povzpeti še 42 metrov višje. Odgovor je na dlani, da vidimo na sosedovo dvorišče. Pogled sega krepko preko državne meje na Madžarsko, ki pa se tako kot Slovenija, kiti z obsežno ravnico in obdelanimi polji. Fotografske kamere ponovno delujejo višina razvedri obraze nastajajo portreti.
Kratek ostanek v mestnem parku Lendave, še nekaj posnetkov in znova smo na poti proti tropskemu vrtu. Vsi smo v pričakovanju podoživetja tropskega gozda rastlin, ki jih običajno najdemo v okolici ekvatorja in še kaj drugega. Obisk nam ponuja obilico vedno zelenih rastlin. Načrtovalci in vzdrževalci so se potrudili, da na delčku ozemlja pod Alpami ustvarijo večno zeleno preprogo iz rastlin nenavadnih oblik, prelepih cvetov in neobičajnih sadežev. Že pri vhodu obiskovalce presenetijo banane. S fotoaparati pa je mogoče ustvariti posnetke, ki lahko pričarajo obisk pravega tropskega gozda.
Dnevna svetloba počasi ugaša, oglasijo se želodčki in tako kot se je dan začel naj se tudi konča. Na mizi je bograč pa še kakšna druga dobrota in v kozarcih tisto, kar je pridelano v vinogradih okoliških vinarjev.
Kaj reči za zaključek, naj tokrat govorijo naše fotografije, ki si jih oglejte v galeriji
Jesen je čas, ko že počasi preštevamo cilje, ki smo si jih zadali z letnim programom društva. Eden od teh je tudi organizacija in izpeljava jesenskega piknika. V soboto, 7.oktobra je je bil ravno pravšnji dan za takšen dogodek. Ciril nam je dovolil uporabo dvorišča, kostanj je dozorel, dodali smo še nekaj sladkih pregreh, mesnih dobrot, se opremili z dobro voljo in pred nami je bil jesenski piknik.
Na Kopitniku smo se tega dne zbrali Bogo, Meta, Branko, Franci, Ljubo, Dušan, Zdenka, Srečko, Jure, Ciril, Emi in Bojan, kot gost pa se nam je pridružil še Ivan. Kot se podobi za jesenski piknik je bilo na jedilniku, kot predjed pečen kostanj, sledila je krača kralja živali – pujsa na posteljici pečenega krompirja in paprike in za zaključek pecivo iz domačih pečic naših članic. Ker pa se radi pohvalimo s kakšno posebnostjo, smo tokrat pripravili mesne izdelke s prilogami v podpeki ali izpod peke. Ne bomo izdajali recepta, je pa priprava odlično uspela. Zakaj, predvsem zato, ker smo skupaj zavihali rokave, združili znanje in izkušnje posameznikov in jih zabelili z dobro voljo. Sodelovalo je tudi vreme, ki je še polepšalo ta dan.
Ker fotografije povedo veliko več kot besede, si dogajanje oglejte v galeriji in videu.
Dne 27.09.2023 je bil v Hrastniški osnovni šoli Heroja Rajka izveden projekt NVO gre v šolo. Vsebina projekta nagovarja učence osnovnih šol, kam in kako se lahko vključijo v prostočasne dejavnosti, ki jih izvajajo društva in nevladne organizacije izven programa osnovnih šol.
Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku smo se pridružili temu projektu z namenom, da učencem 4. in 5. razredov predstavimo kako potekajo aktivnoti v društvu. Kot ljubiteljski fotografi, pa učencem prikazali kako nastane fotogarija in kaj želimo s fotografijo prikazati, ko jo predstavljamo širši javnosti. S predstavitvijo fotografij naših članov, pa smo učence skušali navdušiti za tovrstno ustvarjanje, ki je danes dosegljivo praktično vsakomur.
Zahvaljujemo se Consulti, ki s svojimi projekti pomaga pri predstavitvi dela društev in tako omogoča pri vključevanju posameznikov vanje.
Dne 30.08.2023 smo na zadnjo pot pospremili dolgoletnega člana Fotosekcije, KD Svoboda Dol pri Hrastniku, Karola Šmuca.
Fotosekciji se je pridružil pred dobrim desetletjem in aktivno sodeloval pri vseh projektih, ki smo si jih člani zadali. Kljub zrelim letom, je sledil razvoju digitalne tehnike in se enakovredno kosal z ostalimi člani v novem načinu pristopa k fotografiranju. Rad je imel naravo, saj je bil po poklicu diplomiran gozdarski inženjir in je del svoje poklicne poti preživel kot gozdar. Njegove fotografije većinoma prikazujejo motive iz narave, nikakor pa se ni ustrašil tudi drugih fotografskih izzivov.
Predvsem mlajši, smo radi prisluhnili njegovim zgodbam, ki so opisovale dogodke iz nekega drugega časa. Doživeto je opisoval osvoboditev Ljubljane in vkorakanje partizanskih enot v naše glavno mesto, življenje v pekovski družini, ko je kot otrok pomagal očetu pri pripravi peči in peki kruha, o dijaškem in študenstskem življenu. Nastop prve službe kot gozdar v okolici Lukovice, kjer je prebival v isti hiši, kjer so se odvijali prizori iz romana Rokovnjači, pisateljev Jurčiča in Kersnika. Pa tragi komične zgodbe iz gospodarstva osemdesetih let.
Karol, vsem nam si pokazal, kako je uživati v družbi somišljenikov in še enkrat več, kako uživati v majhnih radostih, ki ti jih ponuja fotografija. Za vedno so onemele tvoje orglice in zastal “ škljoc “ fotografske kamere, ostale pa so fotografije. V njegov spomin, v galeriji objavljamo izbor fotografij Karola Šmuca s katerimi se je predstavljal na razstavah Fotosekcije.
V spominu nam boš ostal kot dober prijatelj in navdušen ljubiteljski fotograf. Fotografije so na ogled spodaj:
Naš naslednji cilj je spominski park Donji Potočari pri Srebrenici.
Donji Potočari, naselje nekaj kilometrov pred Srebrenico. Zavedamo se, da smo vstopili na območje poslednjega počitka preko 8000 žrtev genocida nad Bosanskimi Muslimani, ki se je zgodil leta 1995, med vojno na tem območju.
Ciril je v pogovoru s prodajalko spominkov zapisal njeno pripoved in svoje vtise ob obisku spominskega parka.
Ko vstopiš v spominski center Potočari in zagledaš obeležje, da je bilo na tem prostoru doslej pokopanih 8372 žrtev genocida v Srebrenici, te stisne v grlu in nemo zreš v bele spomenike in napise, ki jih ni videti konca. Kar ne moreš verjeti , da so ljudje zmožni storiti toliko grozodejstev kot se je to zgodilo julija 1995, v Srebrenici.
O dogodkih tistega časa sem se pogovarjal s prodajalko spominkov , ki je bila takrat še otrok .
Pokazala mi je kje so skladišča bivše tovarne akumulatorjev kamor so se zatekli begunci iz Srebrenice in okolice, misleč, da jih bodo pripadniki modrih želad zavarovali pred grozodejstvi pripadnikov Srbske vojske. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Poveljnik modrih čelad jih je predal Srbski vojski. Nadaljevanje je znano, posilstva in poboji , morišča pa so daleč naokrog, kjer so krivci skušali prikriti svoje zločine .Njeni družini je uspelo pobegniti v Tuzlo, po končani vojni pa so se vrnili na porušen dom v Srebrenico.
Srebrenica je pred vojno štela okoli 35 000 prebivalcev od katerih je bilo več kot tri četrtine Bošnjakov. Danes živi v Srebrenici, ki spada pod Srbsko Krajino še okoli 15 000 prebivalcev od katerih je polovica povratnikov, Bošnjakov, ostalo so Srbi.
Kot je navedla je danes težko sobivanje s prebivalci , od katerih jih je tudi veliko znanih sodelavcev oz. sokrivcev za masaker, ki se je zgodil v času vojne.
PS:V državah članicah EU se 11. Julij obeležuje kot evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici..
Za vsaj nekaj pojasnil se odpravimo na nasprotno stran pokopališča v objekte nekdanje tovarne akumulatorjev. V teh že takrat zapuščenih prostorih je bila baza Nizozemskih pripadnikov modrih čelad. Urejen muzej ponuja informacije o dogodkih. Razstavljene fotografije prikažejo vzdušje v “bazi”, ki je takrat ponujala edino varno zaščito beguncev iz okoliških vasi. Zakaj so tistega usodnega dne iz tega varnega zavetja odpeljali tisoč in več žensk, otrok in ostarelih moških še do danes ne vemo. Ob izhodu so jih prevzeli vojaki Srbskih oboroženih sil, ločili moške in ženske in jih odpeljali na “na varno”, s tem, da se moški in dečki niso nikdar vrnili na svoje domove.
Z mešanimi občutki zapuščamo kraj, ki postaja vse bolj obiskan, ne samo s strani sorodnikov žrtev, temveč tudi naključnih obiskovalcev. Po videnem je samoumevno poraja vprašanje, ali se je to res zgodilo na prelomu 21. stoletja ?
Vožnjo nadaljujemo ob Drini vse do Bjeljine.
Etno selo Stanišiči se razprostira na površini 15 ha. Oisk je namenjen obiskovalcem, ki lahko vidijo avtentične zgradbe iz območja BiH, kot so kovačnica, mlin in mlekarna. Osrednji prostor zapolnujeta dva manjša ribnika naseljena z družinama belih in črnih labodov. Poleg je restavracija, ki ponuja bosanske jedi, pripravljene na tradicionalen način.
Ne manjkajo hotelska ponudba in igrišča za otroke. Vse skupaj obdaja obilo zelenja in sence, ki je zelo dobrodošla v vročih dneh, kakšen je bil tudi ob našem obisku.
Tu sklenemo naše fotografsko popotovanje. Čeprav je napisno veliko besed, pa bodo svoje dodale še fotografije, ki so nastale na tem popotovanju.
V jesenskim mesecih pa obljubljamo tudi pravo potopisno predavanje.
V duhu prave fotografske delavnice, bil ustvarjen nekoliko drugačen pogled na potovanje. Franci Lamovšek je predstavil potep skozi okno kombija, ki si ga lahko ogledate tukaj mobilna fotografija
Ne smemo pa pozabiti našega prevoznika, ki je ves čas potovanja skrbel za prevoz, se odrekel marsikateremu razvajanju in nas varno pripeljal domov. Hvala, Srečko, v imenu vseh udeležencev.
V nadaljevanju pa si oglejte fotografije, ki so bile posnete na tem delu potovanja.
Neumorni Franci je na potovanju vsem nam nastavil ogledalo in tako je nastala serija fotografij, ki obelodani doživljanje potovanja vsakega udeleženca. Hvala Franci za spomine.
Prebudili smo se v sivo jutro, ki je najavljalo deževen dan. Po bogatem zajtrku, ki nam ga je ponudil gostitelj, smo se odpravili v smeri Sarajeva in Višegrada. Za ta dan je bil načrtovan obisk Titovega bunkerja, a je odpadel, zaradi praznikov v BiH, zato objavljam samo link, kaj ponuja ogled TITOV BUNKER
Vremenska napoved se uresničuje in Višegrad nas pričaka v dežju. Na žalost je to pomenilo, da si ne moremo ogledati spominskega muzeja v Starem brodu, ki je bil zgrajen v spomin na žrtve pokola civilistov med drugo svetovno vojno. Prilagam povezavo do spletne strani, SPOMINSKI PARK
Kljub dežju smo si ogledali mestece, kjer kraljuje most Mehmed paše Sokoloviča. Kamniti most z enajstimi loki je bil zgrajen med leti 1571 in 1577, kot darilo in zapuščina, domačina, velikega vezira otomanskega cesarstva, Mehmed paše Sokoloviča. Gradnja mostu je potekala v napetem ozračju. Del domačinov se z gradnjo ni strinjal. Bili so primeri, ko so zgrajeno v nočnem času porušili neznanci in s tem ovirali gradnjo. Dogodke ob gradnji je mojstrsko opisal pisatelj, Ivo Andrič 1892 – 1975, v knjigi Na Drini ćuprija.
Čeprav pisatelj ni bil rojen v Višegradu, je svoja otroška in prva šolska leta, preživel v tem mestu, kot rejenec svakinje njegove matere. Preplet različnih kultur na tem območju in sobivanje različno mislečih se mu je globoko vtisnilo v spomin. Najverjetneje je bil to navdih za knjižno delo, Na Drini čuprija, za katero je leta 1961 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Še eno ime moramo omeniti. Emir Kusturica, roj. 1954, filmski režiser, igralec, glasbenik in pisatelj je v tem mestu leta zgradil Andrič grad, ali Kamengrad. Mesto ali bolje del mesta Višegrada, na sotočju rek Drine in Rzave. Med leti 2011 do 2014 zgrajeni objekti naj bi služili kot kulisa njegovega nastajajočega filma posnetega po romanu Na Drini Čuprija. Danes prostori v zgradbah služijo različnim kulturnim ustanovam. Med njimi knjižnici in inštitutu Ivo Andrič . V naselju je kinodvorana, številni gostinjski lokali in prodajalne s spominki. V naselju je tudi pravoslavna cerkev, donacija Novaka Đokoviča. Po pričevanju domačinov naj bi bila zgrajena v rekordnih 90 dnevih, koliko naj bi imeli gradbici časa, od pričetka gradnje do obiska donatorja. Cerkvi še manjkajo nekateri detajli, vendar v njej že potekajo verski obredi.
Po okusnem, tipičnem bosanskem kosilu zapuščamo Višegrad. Prečkamo državno mejo in vstopimo v Srbijo. V Bajini Bašti nas čaka prenočišče, naslednjega dne pa obisk Mokre gore in Šarganske osmice.
Jutro tokrat napoveduje sončen dan. Vkrcamo se v kombi in vrnemo del poti v smeri Bosanske meje. Kraj Mokra gora z istoimeno železniško postajo predstavlja vstopno točko za pričetek vožnje na 15 kilometerskem odseku ozkotirne proge do Šargan Vitasa. Gradnja proge, ki je povezala Beograd, preko Sarajeva z Dubrovnikom se je začela leta 1903. Gradila jo je tako Avstroogerska država kot takratna Srbija. Pri gradnji so se gradbeniki zaradi zahtevnega terena srečavali s številnimi težavami. Najzahtevnejši del, pa je bil preko planine Šargan. Tu se proga na 3,5 km dolgem odseku spusti, oz. dvigne za 300 metrov. Inženirji se niso odločili za zobato železnico, temveč so progo speljali skozi predore in preko mostov v obliki osmice in tako premagali višinsko razliko. Prvi vlak, ćiro, je celotno traso, od Beograda do Dubrovnika, prevozil leta 1925. Vožnja s parno vleko je po celotni trasi trajala 24 ur, od leta 1937 pa z dizelsko vleko 16,5 ure. Leta 1974 se promet na tej progi ustavi.
Leta 2003 pa promet z muzejskim vlakom ponovno steče na odseku Mokra gora – Šargan Vitasi.
Vožnja s tem starodobnikom na železniških tirih predstavlja pravo doživetje. Vzorno in avtentično obnovljene železniške kompozicije postavijo potnike v čas med obema vojnama in leta po drugi svetovni vojni.
Ob železnici je svoj pečat pustil tudi režiser Emir Kusturica, ki je obnovil zgradbo na železniški postaji Golubiči. Tu je parkirano tudi tirno vozilo, osebni avtomobil, uporabljeno v enem izmed njegovih filmov.
Obvezen je postanek vlaka na žel. Postaji Jatari, na kateri ni bila v času obratovanja proge, prodana nobena vozna karta. Danes je postajališče urejeno, z delujočo restavracijo in urejeno okolico.
Več pa naj povedo fotografije v prilogi.
Še skok v Drvengrad v bližini vstopne postaje Šarganske osmice. Naselje avtentičnih hišic zgrajenih v letu 2003 za potrebe filma Život je čudo filmskega režiserja Emira Kusturice. Vsaka hišica ima svojo vsebino , ulice so poimenovane po znanih osebnostih kot so Ivo Andrič, Che Gevara, Nikola Tesla in drugi. Glavni trg krasi pravoslavna cerkev. Ne manjka kino dvorana in manjši prireditveni prostor. Vas je imela celo pokopališče najslabše ocenjenih filmov, ki pa se je moralo umakniti teniškim igriščem. Vas, etno selo, se vse bolj spreminja v naselje bungalovov za turiste, ki množično obiskujejo ta del Srbije.
Vračamo se v Bajino Bašto, ob reko Drino. Ne smemo pozabiti na fotografiranje hišice na Drini, ki je po nekaterih ocenah najpogosteje fotografiran objekt v Evropi.
Našega portepanja pa še ni konec. V tretjem delu je pred nami obisk Srebrenice oz. spominskega parka Potočari in obisk “etno sela Stanišiči”. Za konec pa bodo objevljene še fotozgodbe udeležencev, ki so nastale na tej fotodelavnici. Nasvidenje v naslednjem delu.
Kar zahtevna naloga je uskladiti želja fotografskih navdušencev, ko ima vsakdo svoje najljubše motive, teme in še kaj. Ampak če je volja je tudi pot in s skupnimi močmi smo člani fotosekcije našli in upam ispolnili pričakovanja vseh udeležencev letošnje fotodelavnice, Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku. V tej fotodelavnici smo združili potovanje, odkrivanje naravnih lepot, spoznavanje zgodovinskih dejstev, tehničnih dosežkov naših prednikov in vsakdanji utrip, ki ga ponuja okolje, ki je nekoliko oddaljeno od tega v katerem živimo. Glavni namen pa je fotografirati in fotografije iz potovanja predstaviti širši javnosti.
Naša štiridnevna pustolovščina, ki je potekala med 27. in 30. 6. 2023, nas je vodila iz Zasavja v smeri Karlovca na Hrvaškem in mejnega prehoda pri Bihaču, kjer smo vstopili v Bosno in Hercegovino. Prvi resni postanek so bili slapovi na reki Uni ali Štrbački buk. Voda reke Une se tu pretaka preko 25 meterske stopnice in ustvari več slapov, ki se združijo v tolmunu. Del vode se med padanjem prelomi na skalah tako da lahko opazujemo čudovit prizor pršenja vodnih kapljic, svetloba pa vse skupaj še polepša z mavrico, ki se na trenutke pojavi nad slapovi. Divje brzice pod slapom zaključijo sliko tega čudeža narave. Vsekakor paša za oči, še bolj pa za naše fotografske kamere in domišljijo, kako kar najlepše ujeti prizore, ki jih ponuja narava.
Na žalost pa moramo nadaljevati naše popotovanje. Naslednji cilj je mesto Drvar. Nam, “senijorjem “, ki smo bili skozi učni proces seznanjeni s potekom druge svetovne vojne, poznamo to mesto po nemškem desantu. Cilj vojaške operacije imenovane Konjičev skok je bilo uničenje vrhovnega štaba partizanskih enot z vrhovnim poveljnikom Titom. Da ne bi bil predolg, dogajanje v Titovi pečini med napadom in pobeg Tita in ostalih iz pečine, je v knjigi Tito in tovariši, opisal Jože Pirjevec na straneh 163 do 168. Kdor želi lahko prebere.
Na žalost pa to niso bili edini tragični dogodki v tem mestecu. Vojna, ki je divjala v devedesetih letih prejšnjega stoletja na tleh Bosne in Hercegovina je prepolovila prebivalstvo občine Drvar. Po pripovedovanju kustusinje v muzeju 25. maj, je bilo iz mesta pregnanih okoli 7 tisoč prebivalcev. Med njimi je bila tudi ona. Ob vrnitvi je doživela neprijetno izkušnjo. V njihov dom se je med odsotnostjo naselila tuja družina. Pove, da se je sicer lahko ponovno vselila v sjoj dom, vendar ne brez zapletov. Trenutno očina Drvar šteje okoli 8 tisoč prebivalcev, kar je še vedno le polovica prebivalcev pred začetkom spopadov. So pa v mestu že vidni sledovi obnove, kar daje upanje za prihodnje čase.
Tega dne smo obiskali še eden pomnik bojev v 2 svetovni vojni. Jablanica z zrušenim želežniškim mostom na reki Neretvi, ob keterem je speljana zasilna brv. Prizor ponazarja umik partizanske vojske in ranjencev iz obroča okupacijske vojske leta 1943. Četrta ofenziva je imela namen uničiti partizansko vojsko in tako streti upor na takratnem ozemlju Jugoslavije. Na žalost je bil muzej, ki ohranja spomin na takratne dogodke, že zaprt. Ostale pa so nam fotografije, ki smo jih posneli.
Predvidevam, da preveč besed utruja naše obiskovalce spletne strani, zato je potopis razdeljen na tri dele. Tu zaključujemo prvi del v naslednjih dneh pa sledijo še ostali.
Seveda pa si v galeriji ogledate fotografije, ki so nastale na tem delu poti.
S tokratno razstavo vstopamo v črno beli svet fotografije. Pred očmi imamo podobo fotografa, ki pred fotografiranjem v fotografsko kamero vstavi film ali ploščo, ki jo pred tem skrbno čuva pred svetlobnimi žarki. Ko s pomočjo fotografske kamere na filmu ustvari željeni motiv, se delo preseli v temnico. S pomočjo kemikalij je fotograf prvo razvil film na katerem so se pojavili izbrani motivi. Še postopek fiksiranja in opravljenega je bilo dve tretini dela. Potreben je bil še zadnji del, končna preslikava na fotografski papir, ponovni kemični postopek, izpiranje, sušenje in fotografija je postala primerna za hrambo v družinskem albumu. Digitalni svet je pahnil v pozabo temnice in razvijanje fotografij. Nadomestili so ga računalniška orodja in mojstri, ki jih upravljajo.
KLjum temu pa črno bele fotografije ohranjajo svoj čar in skoraj ni fotografskega navdušenca, ki ne bi preiskusil te tehnike izražanja v fotografiji. Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku smo se spoprijeli s tem izzivom. Kako smo bili uspešni pa presodite sami.
Dne 24.05.2023 se je na odru dvorane Kulturnega doma na Dolu pri Hrastniku predstavilo kulturno društvo Svoboda Dol pri Hrastniku. V društvu delujejo Ženski pevski zbor, Dramska sekcija in Fotosekcije. Vse sekcije so se predstavile s kratkimi programomi s katerim se predstavile svoje delo. Fotosekcija je s predstavljenimi fotografijami, prikazala pestro delo v sekciji, ki obsega od fotografiranja dogodkov, iskanja motivov v naravi, prikaz utrinkov s potovanj članov in prikaz zanimivih, malo manj običajnih, tehnik fotografiranja s katerimi se ukvarjajo posamezni člani. Dramska sekcija, ki se prenovljena, z novimi člani, vrača na oderske deske, prikazala kratek izsek iz najnovejše predstave, ki bo v mesecu juniju premierno prikazana na odru kulturnega doma . Ženski pevski zbor pa se je predstavil z izborom pesmi, ki so prikazale zbor v najlepši luči. Zbor v bljižnji prihodnosti odhaja na pevsko tekmovanje v Tuhelj zato so bili tokrat njihovi glasovi še posebno ubrani. Prireditve se je udeležil tudi župan občine Hrastnik, ki je v nagovoru poudaril pomen kulture v družbenem okolju in se zahvalil vsem članom društva za vložen trud.
Brez čebel ni življenja, to zatrjujejo mnogi, ki poznajo pomebmnost opraševanja rastlin in s tem zadostno pridelava hrane. Čebele so ene izmed tistih žuželk ki so v tem najuspešnejše. V poklon tej živalski vrsti, se je človek odločil, da 20. maj razglasi za svetovni dan, posvečen tej drobni žuželki in vsem tistim, ki skrbijo zanje.
Slovenci imamo bogato zgodovino čebelarstva. Nauki Antona Janše se bili v času Avstroogerske tako dodelani in priznani, da so smeli državni učitelji, poučevati čebelarstvo le po Janševih načelih.
Slovenci smo zaslužni tudi zato, da imajo čebele svoj dan. Na predlog Slovenije, so članice OZN 20. decembra 2017 soglasno potrdile 20. maj za svetovni dan čebel.
Med, kot glavni proizvod čebeljih družin je zelo kvalitetno hranilo. Nikakor ne sme manjkati pri Slovenskem zajtrku. Med in ostali čebelji izdelki so priznana sestavina v ljudskem zdravilstvu in ljudski obrti.
Ne smemo pa pozabiti na vse tiste, ki s svojim znanjem in skrbnostjo skrbijo za te pridne delavke. Brez čebelarjev ne bi bilo zdravih čebeljih družin, čebelje matere – kranjske sivke. Brez njih vsi ti čebelji proizvodi ne bi prišli do nas, uporabnikov.
Bivšo državo, Jugoslavijo, je varovala ena najmogočnejših vojsk v Evropi. V času hladne vojne, ko sta ZDA in takratna ZSSR po svetu rožljali z jederskim orodjem in ko se je zgodil vdor ZSSR na ozemlje ČSSR, je jugosovanska vojska doživljala pravi razcvet. Ni se varčevalo. V armadi so vojaki in oficirji upravljali z najsodobnejšimi oborožitvenimi sistemi, orožjem in ostalimi sredstvi, ki naj bi zagotovljali varnost državljanov. Orožje in oprema sta prihajala iz vzhoda in zahoda, veliko pa je bilo tudi lastnih proizvodov, ki so nastajali v domačih tovarnah. Pridružil se je še strah pred jedrsko vojno in nastajala so prava podzemna mesta v katerih bi lahko izbranci preživeli jedrsko apokalipso. Izvedbo projektov , ki so praviloma nosili oznako STROGO ZAUPNO – DRŽAVNA SKRIVNOST, je vodila takratna Jugoslovanska armada. Vse gradnje so potekale v najstrožji tajnosti, območja pa so vojaške oblasti enostavno neprodušno zaprle. Kljub temu je bila javna skrivnost, da na območju Jugoslavije, nekje v bližini Bihača,deluje vojaško letališče. Letala so bila tam varno skrita pod zemljo, na plano pa se pojavijo kot sršeni skozi vrata, ki vzdržijo jedrske napade. Kakšno strateško vrednost, so imeli takšni objekti lahko samo ugibamo. toda bili so zgrajeni in so delovali.
Vojaško letališče Željava, ali objekt 505, kot je bil njegov kodni naslov, je še kot nedokčan začel delovati v času gresije ZSSR na takratno Češko Slovaško socialistično republiko. Objekt je nastajal 12 let. V tem času so bile v hribu Plješevica izkopane tri galerije, ki so nudile varno zatočišče 58 letalom Mig 21. Poleg tega je bilo v nederjih imenovanega hriba izkopanih še 3,5 km servisnih rovov, po katerih so se oskrbovali letala. Iz vsake galerije je bila speljana vzletna steza v dolžini cca 1000 in več metrov, ter dve vzletno pristajalni stezi, ki sta povezovali vzletne stezi v dolžini 2000 in več metrov . Ocena avtorjev. Letala so polnili z gorivom po cevovodu, ki je bil speljan iz 10 km oddaljenega skladišča goriva.
Maske in s tem tudi tančice skrivnosti so padle leta 1992, ko je vojska Republike srbske zapustila objekt in za sabo pustila opustošeno mesto. Kljub temu, da so skušali z miniranjem uničiti podzemni del letališča so zidovi vzdržali ekslozije in danes ponujajo pogled na trdnost gradnje.
Pred glavnim vhodom stoji opusteli in olupljeni skelet legendarnega letala DC 3, Dakota, ali v vojaški verziji C 47. Letalo, ki je vzletelo davnega 1935 leta je izdelalo podjetje Douglas je povzročilo revolucijo v potniškem prometu ter bilo nepogešljiv del letalskih vojaških enot. Še danes, v nekaterih eksotičnih državah opravlja svoje naloge.
Ko se zapeljeva po pristajalno vzletnih stezah letališča, naju preseneti brezhibnost vozišča. Avtomobil gladko drsi po betonski stezi, ki bi verjetno še dandanes zagotovila varen pristanek letala.
Kako si je lahko Jugoslavija privoščila takšno gradnjo nikoli ne bo znano. Po ocenah, naj bi bilo v gradnjo vloženo vsaj 4 milijarde ameriških dolarjev . Ne smemo pa pozabiti, da je tudi samo delovanje letališča zahtevalo nemalo sredstev. Smo se pa takrat državljani vozili z gorivom, ki nam ga je država dodelila na podlagi izdanih bonov, imeli prepoved vožnje na neparne ali parne dneve, hodili po kavo v Avstrijo, po kavbojke v Italijo, imeli dvomestno dnevno inflacijo…
Z letnim programom Fotosekcije smo se zavezali, da s svojimi kamerami obiščemo Dolenjsko. To se je zgodilo 23. 3. 2023 , ko smo trije člani obiskali središče Dolenjske regije s prestolnico Novim mestom. Ker pa Dolenjska ni samo Novo mesto smo potepanje po tej pokrajini izkoristili še za obisk drugih zanimivih krajev v bližini.
Prvo smo v Novem mestu fotografirali staro mesno jedro z Glavnim trgom in mestno hišo, stolno cerkev sv. Miklavža, Frančiškanski samostan s cerkvijo, železni Kandijski most (zgrajen l.1898) čez reko Krko, ter leseni Ragovski most.
Obiskali smo še grad Otoćec, edini takšen vodni grad v Sloveniji. Zgrajen je bil v 13. stoletju, požgan med 2 sv. vojno ter obnovljen (l.2009). Danes je v njem prestižni hotel.
Kartuzijo Pleterje (samostan zgrajen l.1403-celjski grof Herman II). Po burni zgodovini in propadanju so samostan leta 1899 prevzeli Kartuzjanci. Patri ga upravljajo še danes.
In kot zadnje je bila na vrsti Kostanjevica z dvorcem in samostanom Studenec, sv. Marije-zgrajen leta 1234. V dvorcu je sedaj galerija Božidarja Jakca, izven dvorca pa se od leta 1961 nahaja slikovita Forma Viva. Kaj vse so zabeležile naše kamere si oglejte v galeriji.
V foto delavnici so sodelovali Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.
Pinoža je ptica severne Evrope, Azije in Severne Amerike , ki v zimskem času občasno zaide v naše gozdove. Iz severa jo preženejo hude zime in pomanjkanje hrane. Prehranjuje se z žirom, ki ga je pri nas v izobilju. V Sloveniji te ptice ne gnezdijo. Jate, ki priletijo na območje Slovenije štejejo tudi do več stotisoč ali miljone osebkov. V preteklem obdobju so ornitoligi opazili jato, ki je štela približno 8 milijonov ptic. V letošnjem letu pa se je v okolici Gornjega grada zadrževala jata s približno milijon osebki.
Zanimivo je opazovanje in spremljanje navad teh klateških ptic. Za svoje prenočevanje izberejo manjše območje poraščeno z mešanim gozdom , kamor se, vsakodnevno vračajo. Zjutraj na povelje istočasno zapustijo mesto prenočevanja, se v manjših jatah raztepejo po bližnji in daljni okolici in se zvečer v posameznih jatah ponovno vračajo na kraj prenočevanja.
Letos, leta 2023, se je jata zadrževala v okolici Gornjega grada. Manjše jate pa je bilo preko dneva opaziti tudi v okolici Zagorja ob Savi in verjetno še kje.
Ptice med letom oblikujejo zanimive formacije, ki neprestano spreminjajo obliko in smer letenja. S tem ustvarjajo atraktivne podobe na nebu. Vsekakor zanimivi prizori za fotografe, ki pa se odvijajo v poznih popoldanskih urah, ko že pada mrak. Zato je potrebno izkoristiti vsako minuto še znosne svetlobe.
S Cirilom sva poizkusila srečo in se odpravila proti njihovem prenočišču. Po krajšem iskanju sva našla njihovo spalnico. Poleg napotkov domačinov, je ptice izdala obilica iztrebkov, ki so tla okoli dreves obarvala v neugledno sivo belo barvo. Dnevna svetloba je počasi ugašala in takrat se je začela predstava. sp;
Dne 07.02.2023, na predvečer kulturnega praznika Slovenije, so bila v Hrastniškem hramu kulture , izročena najvišja priznanja posameznikom za njihovo delo na področju kulture za leto 2023 v občini Hrastnik. Priznanja, ki jih podeljuje Zveza kulturnih društev Hrastnik, so prejeli posamezniki, ki so po mnenju komisije z svojim delom pustili pečat v kulturnem življenu Hrastnika.
Približno tako je napisano v splošni obrazložitvi pri vsakem prejemniku nagrade. Nagrajenci, Simona Jeraj, Vesna Lesjak, Ana Selič, Špela Ulaga in Bojan Šibila si bodo ta večer še posebej vtisnili v spomin.
Nenavadno je, da je avtor tega prispevka za spletno stran Fotosekcije, eden izmed nagrajencev in vodja omenjene sekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku, Bojan Šibila. Kar nekaj razlogov je, da je temu tako.
Društvu in s tem Fotosekciji sem se pridružil pred približno 15 leti. Skupaj s takratnimi člani smo enkrat letno razstavili svoje fotografije na naši redni letni razstavi. Tradicija fotosekcije je bila, da se člani enkrat mesečno srečujemo in predstavimo fotografije, ki smo jih ustvarili. Srečanja so ponujala priložnosti za izmenjavo izkušenj, se pogovarjamo o fotografiji, kot hobiju in razvoju digitalne fotografije. Ob prebiranju strokovnih revij, pogovorih, so tudi naše fotografije začele dobivati vsebino, začeli smo se vzpenjati. Pred nami so se postavili izzivi, kot so obisk Toscane, Provance,… sodelovanje na fotografskih razpisih v reviji Digitalna kamera in še kje. Prišle so prve zmage ali vsaj uvrstitve v zaključne kroge. Morali smo na novo opremiti prostore, ki so nam bili dodeljeni po izgubi starih. Spremenili smo način, kako našo fotografijo predstaviti širšemu občinstvu. Poleg tega, da so fotografije članov objavljene na spletni strani fotosekcije, naše razstave postavljamo na javnih mestih. V vse te aktivnosti smo bili vpeti vsi člani, vsak po svojih zmožnostih. Za mano ni samostojnih projektov, zato nagrada, ki mi je bila podeljena, ni samo moja, temveč pripada sekciji in članom, ki so mi dali priložnost, da skupaj delimo uspehe Fotosekcije.
Kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. marca, je praznik vseh državljanov Slovenije. Posebno mesto pa najde pri članih društev in ostalih združenj, v katerih nazivih se pojavlja beseda kultura, kulturen… Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku se čutimo zavezane, da temu primerno zaznamujemo ta dan. Večletna tradicija članov je, da na ta praznik obiščemo enega izmed pomnikov slovenske kulturne zgodovine. Letošnji cilj spomina na naše kulturne velikane je bil obisk prenovljene ”Cukrarne” v Ljubljani. Mogočna zgradba na Poljanskem nasipu v Ljubljani je bila zgrajena 1828 leta za namene proizvodnje sladkorna. Z razvojem tehnologije proizvodnje te prehranske dobrine in razširitve proizvodnje, postane ljubljanska cukrarna največja tovarna sladkorja v takratni monarhiji. V avgustu 1858 leta je usodo proizvodnje sladkorja v Ljubljani zapečatil požar. Zgradba se je spremenila v bivalni objekt v katerem so bivali vojaki, tovarniški delavci, skratka prebivalci z roba družbe. Zavetje so tu našli Josip Murn, Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Zupačič, predstavniki moderne, ki v svojih liternih delih opisujejo cukrarno, kot življenski prostor revnih in pozabljenih prebivalcev Ljubljane. Slabe življenske razmere v zgradbi se skozi čas ne izboljšujejo. V 80. letih prejšnjega stoletja velja Cukrarna za ljubljansko sramoto. Leta 2008 preide zgradba z zemljiščem v last mestne občine Ljubljana in prične se prenova. Snovalci obnove so ohranili avtentični zunanji izgled s 366 okni, v notranji del pa so vstavili jekleno kletko, ki visi s stropa, je odmaknjena od sten in se ne dotika tal. Štirje galerijski prostori nudijo obilo prostora za razstave in dogodke.
Ob našem obisku so bile v enem izmed galerij razstavljene skulpture in zanimive stvaritve Italijanskega umetnika, slikarja, kiparja in umetnostnega teoretika Michelangela Pistoletta.
Seveda obisk Ljubljane ni minil brez sprehoda po stari Ljubljani in ogleda Prešernovega trga, na katerem je ravno v tistem času potekal recital Prešernove poezije.
Potep po pomnikih slovenske kulturne dediščine smo zaključili v Šestici, kultni ljubljanski restavraciji, ki vsekakor spada v del zapuščine našega glavnega mesta.
Ne pozabimo na naše fotografije, ki so prikazane v galeriji in ob katerih lahko podoživite ta dan s člani Fotosekcije, kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku.
Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.
Je drugo največje mesto v Sloveniji, zgodovinsko omenjeno že leta 1204, tudi prestolnica Štajerske, ki pa je zaradi slabših prometnih povezav z našimi kraji malo manj obiskano in prepoznavno.Tudi zaradi tega smo se nekateri člani KD Svoboda fotosekcije Dol odločili, da izkoristimo brezplačne IJSPP vozovnice in dne 21. 2. 2023 obiščemo ta kraj, seveda tudi s fotografskim namenom.
Do Maribora smo se odpeljali s vlakom in železniška postaja je bila izhodišče ogleda mesta. Srž zanimanja je bilo prav stari del mesta s svojimi ulicami, trgi, ter stavbami ki nam prikažejo pogled na tiste čase. Ogledali (fotografirali) smo Glavni trg, Slomškov Trg, Trg svobode, stolno cerkev, Frančiškansko cerkev, zanimivo Gosposko ulico, kjer je še kar nekaj starih zgradb z gotskim pridihom. Ob reki Dravi smo si ogledali hišo najstarejše trte na svetu, Lent, Rotovž, Sinagogo, stari most čez Dravo, Titov most in še marsikaj zanimivega se je našlo.
Pri fotografiranju je bil poleg popotniške, urbane fotografije poudarek predvsem na kompoziciji, izkanju arhitekturnih zanimivosti, linij ter raznih detajlov, ki napravijo fotografijo malo bolj drugačno.
Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.
Člani Fotosekcije, Kulturnega društva SVOBODA Dol pri Hrastniku, smo na ogled postavili fotografije, ki so jih člani posneli v tem, odhajajočem letu. Izbor razstavljenih fotografij je bil prepuščen vsakemu posameznemu razstavljalcu in ne žiriji. Menimo, da s tem pridobimo na raznolikosti fotografij, ki le najboljše posamezniku ne predstavljajo najljubše, najbolj izvirne ali najbolj zanimive fotografije, ki so jo ustvarili. Merilo za oceno pa ste vsi, ki si boste to razstavo ogledali.
Noč, zvezde, obdobje dneva brez prave svetlobe. Kako se v takšnih pogojih znajde fotograf, ki bi rad ustvaril dostojno fotografijo nebesnih teles, zvezd, poleg pa še predstavil del življenskega utripa na zemlji.
Bogomir Podlogar, Franci Lamovšek in Branko Sebasu so si zastavili cilj, najti način, kako v nočnem času, kljub pomakanju svetlobe lahko ustvarimo zanimive fotografije. Pa še nekaj, na nekaterih fotografijah so potrdili že znano dejstvo, da se zemlja vrti.
Nastale fotografije so od 15.11.2022 dalje razstavljene v Knjižnjici Antona Sovreta v Hrastniku.
Potovanja, izleti, dopustovanje, potepanje po gorah…, če gledamo iz vidika uspešnosti je takrat, ko si spet na izhodišču, ko si spet doma.
Še posebno to velja za obiske gora.
Za vsak pristop v gore je potrebno načrtovanje, načrtovanje poti, uporaba primerne opreme, hrane in pijače, potrebna je ustrezna fizično pripravljenost.
Da ne bi dolgovezil naj predstavim mojo foto zgodbo pohoda s prijatelji planinci Planinskega društva Hrastnik. krožna pot od Aljaževega doma v Vratih proti Luknji, na razpotju desno proti Bovškemu Gamsovcu in z vrha proti Pogačnikovi koči na Kriških podih. Tu smo prespali in naslednji dan nadaljevali proti Škrlatici in Stenarju ter se še isti dan vrnili na izhodišče, v Aljažev dom v Vratih.
Vsi polni lepih vtisov smo se zelo utrujeni odpeljali proti domu. Tura je bila uspešna v vseh pogledih.
No na tej poti so nastale fotke, ki si jih lahko ogledate v spodnji galeriji.
V mesecu oktobru 2022 smo se člani Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku zbrali na jesenski fotodelavnici, ki je potekala na Slovenski obali. V tem času ta del Slovenije predstavlja edinstveno kuliso za fotografije.Že večkrat smo ugotavljali, da so takšne fotodelavnice zelo koristne. Na njih si udeleženci izmenjajo izkušnje in s tem obogatijo svoje znanje.Sam potek srečanja je bil razdeljen na več delov. V izolo smo prispeli v poznih popoldanskih časih, zato je bila logična odločitev, da se prvi dan preizkusimo v nočni fotografiji. Fotografiranje v takšnih pogojih je lahko zelo zahtevno istočasno pa ponuja veliko kreativnosti in fotografu dopušča obilo svobode pri ustvarjanju. Kaj je nastalo iz tega nočnega potepanja si lahko ogledate na skupni predstavitvi fotografij ob koncu prispevka.
Jutro, naslednjega dne, je bilo namenjeno fotografiranju sončnega vzhoda oz. fotografiranju v tako imenovanih “blue hours”. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno. Meglice, ki so se vlekle visoko nad nami so preprečevale ustvariti tisto pravo svetlobo. Le najzgodnejšim je narava podarila nekaj trenutkov zlate svetlobe. Nastale so fotografije žarečih oblakov, ki jih osvetljuje sonce za horizontom. Je bil pa pred nami še dolg dan, ki smo ga temeljito izkoristili. Nastalo je veliko fotografij, izbor najboljših pa vam predstavljamo TUKAJ .Udeleženci fotografskih druženj smo vedno hvaležen motiv za tiste, ki jim portretna fotografija predstavlja poseben izziv. Franci Lamovšek tako predstavlja člane delavnice skozi objektiv njegove fotografske kamere. Portreti, ki so nastali v času delavnice si oglejte TUKAJ.
Člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku smo v oktobru 2020 pripravili in postavili prvo ulično razstavo v spomin na fotografskega mojstra, ki je v začetku 20. stoletja ustvarjal na Dolu. Davorin Štakovnik, 1885 – 1926, fotograf, ki je v tem času opravljal obrt priviligirancev, si je Dolu zgradil fotografski atelje. V njem so nastale fotografije prebivalcev Dola in okolice, ki še danes predstavljajo dragocen spomin na prednike v družinskih albumih. Fotografija je bila pred 100 in več leti obrt, ki so se je izučili le redki . Ta drag spomin so si privoščili le izbrani posamezniki takratnega časa. Predvsem portreti so poleg podobe portretiranca razkrivale še njegov značaj in položaj na družbeni lestvici.
Davorin Štakovnik pa ni bil le portretni fotograf. Skozi objektiv njegove kamere lahko spremljamo tudi arhitektske spremembe na Dolu v začetku 20. stoletja. Razglednice, s podobo Dola in Rimskih toplic, so ponesle ime teh krajev širom Evrope. Zabeležil je gradnjo nove cerkve, ki je temeljito spremenila podobo kraja in gradnjo svoje stanovanjske hiše, ki danes razkrije prvotno podobo tega dela zaselka.
Vsebina razstave je namenjena vsem, ki še pomnijo Dol kot središče hrastniškega okoliša, ki ga je rudarjenje spremenilo do neprepoznavnosti. Vsekakor pa je razstava namenjena tudi mlajši generaciji, tudi v opomin kako pomembna je fotografija, ki nam pomaga ohranjati spomin na naše prednike, okolje v katerem smo nekoč živeli in spremembe, ki jih hote ali nehote povzroča človek s svojim ravnanjem.
Srečanja po postavitvi razstave se je udeležil tudi župan občine Hrastnik, g. Marko Funkl, predsednica KD Svoboda Dol pri Hrastniku in ostali. Fotografije iz srečanja so na voljo spodaj.
Da je razstava sploh nastala se člani Fotosekcije zahvaljujemo vsem, ki so nam pri tem nesebično pomagali. Zelo težko bi razvozlali nekatere zgodovinske vozle če nam pri tem ne bi pomagali dr. Boris Golec, ga Jožica Hafner, g. Branko Klančar in drugi, ki so nam bodisi pomagali z informacijami ali pa dali na vpogled in uporabo fotografije, ki jih je ustvaril Davorin Štakovnik.
Prispevek o fotografski razstavi, ki ga je pripravila lokalna TV pa si oglejte TUKAJ
V nedeljo 2. oktobra 2022 se je v Dolu pri Moravčah odvijalo zanimivo tekmovanje v avtokrosu. Vsekakor dogodek vreden ogleda, tudi zaradi tega, ker je to edina proga v Sloveniji. Udeležba je bila mednarodna, saj je dirka v Moravčah del evropskega prvenstva v tem športu. Tekmovalci so se predstavili z drznimi vožnjami na dobrih 600 metrov dolgi krožni peščeni progi, na kateri so morali prevoziti 8 krogov. Vozniki so bili razdeljeni v starostne kategorije, vozila pa glede na moč motorja in konstrukcijo karoserije. Posebno vozniki bugyjev so prikazali zanimive boje.
Zaradi poznega prihoda na prizorišče sem zamudil akreditacijo, zato v galeriji ni posnetkov iz proge, zato pa toliko več iz dogajanja ob njej.
Zanimiv dogodek, zanimiv tudi za fotografski objektiv v katerega sem ujel nekaj utrinkov. Obiskovalcem spletne strani naj povem, da me niso zanimali rezultati, temveč zgolj takšni in drugačni prizori na dirkališču in ob njem. Fotografije in tekst Bojan Šibila.
Franci Lamovšek se v galeriji f 2,8 v Zagorju ob Savi predstavlja s fotografijami v tako imenovani ICM tehniki. To je svojevrsten način fotografiranja, ko fotograf v času expozicije ali časa osvetlitve premakne kamero. Tako se na nastalem posnetku izrišejo linije, ki sledijo gibanju kamere. Kaj je o svojih posnetkih povedal Franci in kaj je dodal upravitelj galerije Vukašin Šobot, si lahko preberete v naslednjem prispevku in ogledate v prispevku ETV od 12:50 minute dalje
Razstavo si je mogoče do nadaljnjega ogledati vsak ponedeljek med 17.00 in 19.00 uro ali vsak četrtek med 10.00 in 12.00 uro.Kratko navodilo, kje je galerija. Na kratko nasproti stare rudniške “kopalnice” , ali 100 metrov od trgovine Špar v Zagorju ob Savi, v smeri Kisovca. Dobrodošli.Za vse tiste, ki si te zanimive fotografske razstave ne morete ogledati v živo si lahko fotografije ogledate spodaj.
Čani foto sekcije svoboda Dol pri Hrastniku smo tudi v poletnem obdobju, kljub vročini in neidealnih foto pogojih bili dejavni.
V avgustu smo obiskali in fotografsko obdelali Celje s poudarkom na stari grad nad mestom, obiskali in fotografirali mednarodno srečanje starodobnih jadralnih letal na letališču Celje v Levcu, ter nazadnje obiskali tudi Mozirski gaj, kjer so bili poleg znanih cvetličnih aranžmajev razstavljeni tudi tropski plazilci, ter nadgradnja vsemu obisk in predstava konjev Lipicancev in njihovih jahačev in jahalk.
Člani smo na tem foto potepu poizkušali različne nastavitve in tehnike fotografiranja.
Udeleženci te aktivnosti:
Bogomir Podlogar, Meta Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.
V tem času ima Arboretum Volčji potok najlepšo podobo, okrašen predvsem s tulipani, zato se je v začetku maja skupina članov KUD fotosekcije Dol odločila za ogled tega parka, ki se razprostira na površini 88 ha gozda in travnikov. Park je bil ustanovljen 1952 l (Agronomska fakulteta Ljubljana), korenine pa ima v davnem 16 st. Poseben razcvet je doživel po letu 1882, ko je posestvo kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Na posestvu je zgradil dvorec in na njem uredil park. Njegovi potomci so ga nadgrajevali in urejali vse do 2. svetovne vojne. Po vojni je bilo posestvo nacionalizirano in dano v upravljanju zgoraj imenovanih fakultet, ki se je park še razširil in obogatila.
Še predno smo si ogledali park pa smo obiskali Kamnik, mesto, ki je bilo ustanovljeno leta 1229. Krasita ga reki Kamniška bistrica in Nevljica, na severu zahodu Karavanke in severu Kamniške Alpe.
Mesto je bilo v zgodovini obzidano z obrambnim zidom in stolpi. Na skalni vzpetini, znotraj obzidja je bil zgrajen grad, pod katerim je nastalo naselje. Mesto je bilo nekaj časa glavo mesto dežele Kranjske. V tistih časih je imelo razvito kovaško in nožarsko obrt ter valjarno suknjo. V novejši zgodovini, predvsem med obema vojnama se je razvila močna industrija (Stol, Smodnišnica, Titan, Usnjarna, Eta, Svilanit). Po osamosvojitvi Slovenije, zato je zaradi izgube južnega trgovskega podjetja s svojo velikostjo izgubili ali prestrukturirali v, za nov čas, optimalno enoto.
Kljub temu je Kamnik močno industrijsko mesto s skoraj 20000 prebivalci. Je pomembno turistično središče, predvsem kot izhodišče za obisk tam bližnjih gora (Velika planina, Kamniške Alpe, Aarboretum itd.). S taro mestno jedro, grad, ostanki obzidja in cerkvijo , pa je predvsem predvsem fotografom.
No nekaj iz teh krajev smo člani KD fotosekcije,
Podlogar Bogomir, Podlogar Meta, Sebasu Branko in Lamovšek Franci spravili v fotoaparate.
Sprostitev ukrepov zaradi korona virusa nam je omogočila , da se odpravimo na foto izlet. Odločili smo se, da tokrat skozi objektiv prikažemo lepote Goriških Brd in dela Posočja. Najprej smo se postavili pri Solkanskem mostu, ki se pne 36 m nad srednjo gladino reko in je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največjih kamnitih mostov na svetu.
Pot nas je nato vodila do Goriških Brd, kjer smo si ogledali srednjeveško naselje Šmartno in zadružno vinsko klet. Drugi dan smo se odpravili na ogled najpomembnejših znamenitosti tolminske občine, Tolminskih korit. Gre za globoka korita reke Tolminke in Zadlaščice, nad drugimi se razprostira tako imenovani Hudičev most. Sledil je še obisk Javorce, kjer se visoko nad strugo Tolminke dviga leseno svetišče – spominska cerkev Sv. Duha, ki je posvečena padlim avstro – ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte.
Tretji dan nas je pot vodila do vasi Drežnica, ki leži visoko na terasi in je obdana z visokimi hribi. Za vas je značilna cerkev Jezusovega srca, ki je bila zgrajena 1911 in je tudi med ofenzivami Soške fronte ostala nepoškodovana. Sledil je sprehod ob jezeru Most na soči in postanek ob železniškem viaduktu Grahovo v Baški grapi. Vseskozi nas spremlja lepo vreme, kar nam omogoča normalno fotografiranje. S fotoaparatom so tokrat ustvarjali Emi in Bojan Šibila, Metka in Bogomir Podlogar, Franci Lamovšek, Branko Sebasu, Srečko Majcen in Ljubo Zalezina.
Spoštovani obiskovalci te spletne strani. Pred vami je fotografska razstava članov Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku, ki smo jo poimenovali PROMET.
Gibanje urejenih in nekaj manj urejenih površin, z ali brez, potovanja z različnimi prevoznimi sredstvi, dostava tovora, vse to in še več se premika po poteh, namenjenih množični uporabi. Z mostovi in tuneli smo ljudje premagali naravne ovire, vse z namenom, da čim hitreje prispemo na cilj.
Fotografije na tej razstavi skušajo prikazati delček utripa našega življenja, ki je tesno povezan prav s prometom.
Na razstavi sodelujejo, Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Ciril Bec, Dušan Rotar, Franci Lamovšek in Bojan Šibila.
Pravzaprav govorimo o Prusniku, brzicah pri Zagorju ob Savi v bližini bencinskega servisa MOL in nekdanje graščine Potiorek ter Belem slapu, brzicah, pri železniškem tunelu med Trbovljami in Hrastnikom.
Po dolgotrajni suši, je v začetku meseca april 2022 gladina reke Save močno upadla in s tem na nekaterih mestih razkrila dno struge, mogočno reko pa spremenila zgolj v nekoliko večji potok. Pogled na razgaljene skale in balvane, ki jih običajno prekriva voda je kar klical po raziskovanju in fotografiranju.
S Cirilom sva se prvo odpravila do Prusnika. Brzice, ki so v časih brodarjenja po reki Savi vzbujale strahospoštovanje vseh ki so pluli po Savi. Pisni viri poročajo, da so morali brodarji na tem mestu prepustiti krmilo posebno izurjenim pilotom, ki so plovila varno krmarili preko razpenjenih valov. Za to uslugo so piloti prejeli plačilo, ki ga je določal posebni cenik s pečatom Avstroogerskega monarha. Kako nevarne so te brzice pričajo pisni viri, da so tu potonile ladje s tovorom in posadkami. Tudi dogodek iz leta 2000, govori o tem, da so tu ugasnila tri mlada življenja drznih pustolovcev, ki so se na čolnu spoprijeli z neukročeno močjo teh brzic.
Nizka gladina reke nama je omogočila, da sva po suhem prišla vse do otoka, na sredini Prusnika , ki brzice deli na dva dela. To redko priložnost sva temeljito izkoristila in nastale so fotografije ki prikazujejo reko in njeno razgaljeno strugo v nekoliko drugačni luči.
Brzice pri Belem slapu, so nekaj posebnega.
So nizvodno, zadnje na reki pa zato nič manj nevarne. Posebno težaven je bil prehod plovil proti toku. Da bi prevoznikom olajšali tako plovbo , je bil ob brzicah zgrajen kanal po katerem so proti toku plule ladje, ki jih je vlekla vprežna živina. Ostanki tega kanala, ki je deloma obložen s kamnitimi bloki, deloma pa vklesan v skalo so vidni še danes. Tudi obrežje in bližnja okolica je polna ostankov gradbenih posegov v reko Savo in njeno obrežje. Pred vhodom so še vidni oporni zidovi ob katerih so pristajala plovila. Obrežje je tlakovano v bližini pa so v skalo vklesane vlečne poti. Vse skupaj predstavlja zanimiv tehnični spomenik. Upam, da bodo fotografije dovolj zgovorne, kakšen tehnični podvig je graditeljem uspel v 18. stoletju.
Fotografije v galeriji so nastale v daljšem časovnem obdobju. Da bi dobila pogled iz zraka se je bilo potrebno povzpeti na vzpetine ob reki, ki ponujajo pogled na reko iz ptičje perspektive. Upava, da sva s fotografijami uspela vsaj nekoliko predstaviti reko Savo v našem kanjonu in obuditi predstavo na dogajanja na reki in ob njej v času, ko je ta predstavljala pomembno prometno žilo med vzhodom in zahodom in pomenila okno svet, podalpskemu prebivalstvu, preden je bila po dolini zgrajena železna cesta in so zamrli klici brodarjev.
Ormož, mesto, obdano z značilno pokrajino ponuja izjemno izkušnjo poznavalcu pokrajinskih lepot , sprostitve v naravi in posebno ljubiteljem fotografiranja. Na pobudo našega animatorja in voznika, smo se nekateri člani Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku odločili, da obiščemo ta kraj in Ormoške lagune v neposredni bližini. To mokrišče je nastalo pred leti, ko je takratna tovarna sladkorja pri čiščenju sladkornih pese, ogromne količine odpadne vode spuščajo v naravne bazene poleg tovarne. Po zaprtju tega industrijskega obrata so iz bazenov nastale zanimive lagune s specifičnim ekosistemom, ki ga sestavljajo trstičje in sestoji rogoze. Je pomembno gnezdišče vodnih ptic in ključno postajališče za ptice selivke. Tako nastalo mokrišče velikosti 55 ha od leta 2017 upravljanja Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Pod njihovim vodstvom je tu nastala učna pot in postavljene opazovalnice za opazovanje ptic. V mokrišču so naseljeni tudi vodni bivoli, ki dodatno popestrijo prostor. Na žalost nam je čas malo ponagajalo, pa tudi ptice selivke še niso začele svoje selitvene poti, zato smo s toliko večjim zanimanjem iskali mesta, kjer jih bomo opazovali, ko tja priletijo . Smo pa izkoristili obisk kraja z ogledom ormoškega gradu, so v Podgorcu blizu obiska Ormoškega muzeja Prleške železniške postaje (Osluševci), ki ga upravlja Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, ter obiskali grad Velika Nedelja. Ob poti domov pa smo se ustavili pri 430 m dolgem Puchovem mostu čez reko Dravo in si še enkrat ozrli na mesto Ptuj z mogočnim gradom na griču. Udeleženci izleta in fotografiranja: Majcen Srečko, Podlogar Bogomir, Rotar Dušan, Sebasu Branko, Lamovšek Franci.
V Letu 2020 je v Fotosekciji KD Svoboda Dol pri Hrastniku aktivno sodelovalo 14 članov. Delo je bilo zaradi pandemije Corona virusa precej okrnjeno. Letni program smo skušali realizirati tako da smo se prilagajali pravilom, ki so bila določena v času pandemije. Predvsem smo morali prilagoditi našo razstavljalsko dejavnost, ki smo jo v glavnem izvajali na spletu. Kljub temu, da program ni bil v celoti realiziran, pa smo z opravljenim delom, glede na razmere zadovoljni.
V letu 2020 je bil osnovni cilj članov, da ljubiteljsko fotografijo približamo širši javnosti. Ker v letu 2020 ni bilo mogoče prirediti klasičnih razstav V ta namen smo pripravili in organizirali fotografske razstave na naši spletni strani.
Fotografske razstave :
Skupinska fotografska razstava CORONA 2020
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz okolice gradu Štatemberg
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Menine planine
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Dolenjske
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Lovrenških Jezer
Redna letna razstava članov Fotosekcije, ki je bila tokrat sestavljena iz dveh delov in sicer fotografij, ki so bile razstavljene na pročelju delavskega doma, drug del pa je bil predstavljen na spletni strani si
Pripravili smo tudi virtualno otvoritev te razstave , ki je potekala s pomočjo spletnega orodja Zoom.
Objave v reviji Digitalna kamera:
V letu 2020 se je v okviru programa nadaljevalo naše sodelovanje na razpisih slovenske strokovne fotografske revije, Digitalna kamera. V tem letu je na razpisu za objavo v reviji uspelo samo enemu članu, ki je sodeloval z dvema fotografijama.i
– F3ŽO, fotografski natečaj za tretje življenjsko obdobje, na katerem sodelujejo
fotografi iz celotne Slovenije. Član Fotosekcije Franci Lamovšek je na razpisu sodeloval
s sedmimi fotografijami
Rezultati: Kategorija VODA: posamezna fotografija 3. mesto, Na robu
Fotograf 1. mesto
Skupno Foto natečaj F3ŽO 3. mesto
Razpis Fotografski natečaj Kozjansko 2019, katerega rezultati so bili objavljeni v letu 2020, sodelujejo fotografi iz celotne Slovenije:
Kategorija narava/odrasli avtorji, 1. mesto, Franci Lamovšek, Mostninar
Kategorija, Kozjansko jabolko1. mesto, Franci Lamovšek, Nepopustljiva
Fotografske delavnice:
Zaradi znanih razmer v letu 2020 organizirali in izvedli eno fotografsko delavnico. V počastitev kulturnega praznika smo obiskali Ljubljano, kjer smo si ogledali fotografski razstavi v Cankarjevem domu in se urili v fotografiranju arhitekture.
Nabava materialnih sredstev za potrebe Fotosekcije
V letu 2020 smo načrtovali selitev v nove prostore v kulturnem domu na Dolu, vendar so bila dela ustavljena, zaradi prepoved druženja pa nadaljnja ureditev ni bila možna. Upamo, da bomo v letu 2021 lahko začeli uporabljati te prostore. Tudi sredstva, ki smo jih rezervirali bomo tako porabili v letu 2021.
Sodelovanja z ostalimi društvi in organizacijami v občini Hrastnik:
V letu 2020 smo skupaj z osnovno šolo Dol pri Hrastniku nameravali sodelovati pri projektu predstavitve društev v KS Dol pri Hrastniku, vendar pa je bila predstavitev zaradi pandemije odpovedana.
V letu 2020 smo člani Fotosekcije, TIC-u Hrastnik dali na razpolago fotografije Hrastnika, ki so jih posneli člani. Fotografije so se predvajale na predstavitvenem panoju TIC Hrastnik.
Druge aktivnosti Fotosekcije:
Kljub temu, da druženje in srečanja članov niso bila možna smo v drugi polovici leta organizirali in izpeljali 4 virtualna srečanja. Na teh srečanjih smo izmenjavali mnenja posnetih fotografijah, ki so jih posneli posamezni člani sekcije in se seznanjali z najnovejšimi dosežki v fotografiji.
Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku bomo še naprej delovali pod okriljem KD Svoboda Dol pri Hrastniku, po programu društva in lastnega programa, z namenom, širjenja in ohranjanja kulture v okolju kjer deluje društvo. Naš cilj je približati fotografijo čim širšemu krogu ljudi.
POROČILO O DELU FOTO SEKCIJE
KD SVOBODA DOL ZA LETO 2020
V Letu 2020 je v Fotosekciji KD Svoboda Dol pri Hrastniku aktivno sodelovalo 14 članov. Delo je bilo zaradi pandemije Corona virusa precej okrnjeno. Letni program smo skušali realizirati tako da smo se prilagajali pravilom, ki so bila določena v času pandemije. Predvsem smo morali prilagoditi našo razstavljalsko dejavnost, ki smo jo v glavnem izvajali na spletu. Kljub temu, da program ni bil v celoti realiziran, pa smo z opravljenim delom, glede na razmere zadovoljni.
V letu 2020 je bil osnovni cilj članov, da ljubiteljsko fotografijo približamo širši javnosti. Ker v letu 2020 ni bilo mogoče prirediti klasičnih razstav V ta namen smo pripravili in organizirali fotografske razstave na naši spletni strani.
Fotografske razstave :
- Skupinska fotografska razstava CORONA 2020
- Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz okolice gradu Štatemberg
- Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Menine planine
- Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Dolenjske
- Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek, Reportaža iz Lovrenških Jezer
- Individualna razstava, Srečko se predstavi
- Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Virtualna razstava JESEN, avtorji Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek
- Redna letna razstava članov Fotosekcije, ki je bila tokrat sestavljena iz dveh delov in sicer fotografij, ki so bile razstavljene na pročelju delavskega doma, drug del pa je bil predstavljen na spletni strani fotosekcija.si
Pripravili smo tudi virtualno otvoritev te razstave , ki je potekala s pomočjo spletnega orodja Zoom.
- Objave v reviji Digitalna kamera:
V letu 2020 se je v okviru programa nadaljevalo naše sodelovanje na razpisih slovenske strokovne fotografske revije, Digitalna kamera. V tem letu je na razpisu za objavo v reviji uspelo samo enemu članu, ki je sodeloval z dvema fotografijama.i
- Revija Digitalna kamera št. 98,rubrika »Nepozabno« Franci Lamovšek 1 fotografija - Revija Digitalna kamera št. 100, rubrika »Nepozabno« Franci Lamovšek 1 fotografija
- Sodelovanje na razpisih in uspehi naših članov
- ZDUS, Fotografski natečaj 2020 NAŠ DOM, Franci Lamovšek nagrajena fotografija
- F3ŽO, fotografski natečaj za tretje življenjsko obdobje, na katerem sodelujejo
fotografi iz celotne Slovenije. Član Fotosekcije Franci Lamovšek je na razpisu sodeloval
s sedmimi fotografijami
Rezultati: Kategorija VODA: posamezna fotografija 3. mesto, Na robu
Fotograf 1. mesto
Skupno Foto natečaj F3ŽO 3. mesto
- Razpis Fotografski natečaj Kozjansko 2019, katerega rezultati so bili objavljeni v letu 2020, sodelujejo fotografi iz celotne Slovenije:
Kategorija narava/odrasli avtorji, 1. mesto, Franci Lamovšek, Mostninar
Kategorija, Kozjansko jabolko 1. mesto, Franci Lamovšek, Nepopustljiva
Fotografske delavnice:
Zaradi znanih razmer v letu 2020 organizirali in izvedli eno fotografsko delavnico. V počastitev kulturnega praznika smo obiskali Ljubljano, kjer smo si ogledali fotografski razstavi v Cankarjevem domu in se urili v fotografiranju arhitekture.
Nabava materialnih sredstev za potrebe Fotosekcije
V letu 2020 smo načrtovali selitev v nove prostore v kulturnem domu na Dolu, vendar so bila dela ustavljena, zaradi prepoved druženja pa nadaljnja ureditev ni bila možna. Upamo, da bomo v letu 2021 lahko začeli uporabljati te prostore. Tudi sredstva, ki smo jih rezervirali bomo tako porabili v letu 2021.
Sodelovanja z ostalimi društvi in organizacijami v občini Hrastnik:
V letu 2020 smo skupaj z osnovno šolo Dol pri Hrastniku nameravali sodelovati pri projektu predstavitve društev v KS Dol pri Hrastniku, vendar pa je bila predstavitev zaradi pandemije odpovedana.
V letu 2020 smo člani Fotosekcije, TIC-u Hrastnik dali na razpolago fotografije Hrastnika, ki so jih posneli člani. Fotografije so se predvajale na predstavitvenem panoju TIC Hrastnik.
Druge aktivnosti Fotosekcije:
Kljub temu, da druženje in srečanja članov niso bila možna smo v drugi polovici leta organizirali in izpeljali 4 virtualna srečanja. Na teh srečanjih smo izmenjavali mnenja posnetih fotografijah, ki so jih posneli posamezni člani sekcije in se seznanjali z najnovejšimi dosežki v fotografiji.
Člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku bomo še naprej delovali pod okriljem KD Svoboda Dol pri Hrastniku, po programu društva in lastnega programa, z namenom, širjenja in ohranjanja kulture v okolju kjer deluje društvo. Naš cilj je približati fotografijo čim širšemu krogu ljudi.
Dol pri Hrastniku, januar 2021
V začetku 20. stoletja, je na Dolu pri Hrastniku, v sedanji Povšetovi hiši, ustvarjal fotograf Davorin Stakovnik. V njegovem fotografskem ateljeju so nastale fotografije vaščanov Dola in okolice. Najverjetneje je s svojim fotoaparatom potoval po bližnji okolici, fotografiral dogodke in tako ohranil marsikateri spomin na tisti čas. Fotografije v njegovi kameri so nastajale na steklenih ploščah , kar potrjuje besedilo na plakatu za njegov fotografski atelje.
Po pričevanju, njegovega pranečaka, Branka Klančarja, je bil Davorin Stakovnik aktivni udeleženec I. svetovne vojne. Bojeval se je kot AvstroOgrski vojak na Soški fronti. Po koncu vojne se je vrnil na Dol, kjer naj bi nadaljeval s fotografsko dejavnostjo, vendar je zaradi posledic vojne vihre, zbolel in leta 1926 umrl.
Del njegove fotografske zapuščine v svojem arhivu ohranja Branko Klančar, fotograf, ki v zadnjih desetletjih ustvarja na Dolu. Njegova zasluga je, da smo člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku na 70. obletnici delovanja KD Svoboda, že na kratko predstavili Davorina Stakovnika, tokrat pa del fotografij, ki so nastale v njegovi fotografski kameri, predstavljamo tudi na spletu.
O njegovem delu, kot fotografu, vemo zelo malo. Člane Fotosekcije KD Svoboda Dol, kot ljubiteljske fotografe, zanima fotografsko delo našega rojaka, zato želimo oživiti njegovo zapuščino in jo na dostojen način predstaviti sedanjim rodovom.
Zavedamo se časovne odmaknjenosti nastanka fotografij, Davorina Stakovnika, vendar kljub temu prosimo obiskovalce te spletne strani, da si ogledajo prikazane fotografije in v kolikor prepoznajo motiv na fotografijah, ali poznajo kakršna koli dejstva o fotografu, to sporočijo na elektronski naslov, bojansib@gmail. com. Člani fotosekcije, vam bomo hvaležni za vsak podatek, ki bo Davorina Stakovnika predstavil kot fotografa na Dolu.
Srečko Majcen, se je Fotosekciji pridružil pred nekaj leti. S fotografijo se je seznanil že v osnovni šoli. V šolski temnici, so skupaj s sošolci razvijali filme in izdelovali fotografije. Po zaključku osnovne šole je ta hobi opustil. Z razvojem digitalne fotografije, je v roke ponovno prijel fotografsko kamero. Najraje fotografira naravo in pa vse kar se premika na kolesih. Za pokušino nam je pripravil izbor fotografij zadnjega obdobja.
Spoštovani obiskovalci spletne strani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku.
Živimo v neobičajnih časih, ki so nas prisilili, da letošnjo redno fotografsko razstavo izpeljemo nekoliko drugače. Naše fotografije bodo tokrat na ogled na naši prenovljeni spletni strani fotosekcija.si. Nismo pozabili tudi na tiste, ki te možnosti nimajo, ali pa imajo raje pogled na fotografije v živo. Za te, smo del fotografij razstavili na pročelju Delavskega doma v Hrastniku.
Tudi na svečano otvoritev nismo pozabili, le da tokrat poteka virtualno prek spleta. Vodja Fotosekcije bo v nekaj besedah opisal malo drugačne vrednote fotografiranja in fotografije. Predstavili se bodo učenci glasbene šole Hrastnik. Tudi gostje bodo lahko povedali svoje mnenje. Upam, da nam bo uspelo vse skupaj posneti in celotno otvoritev predstaviti kasnejšim obiskovalcem spletne strani.
V nadaljevanju vas vabimo, da si ogledate našo razstavo, nagovor vodje Fotosekcije in otvoritev.
Fotografska reportaža Bogomirja Podlogarja, Brankota Sebasuja in Francita Lamovška iz izleta v okolici gradu Štatemberg
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek
Grofje Attems so v prvi polovici 18. stoletja zgradili razkošen dvorec na vzpetini nad Makolami. Okoli njega uredili obsežen park z ribniki in pripadajočimi pritiklinami tistega časa ter srečno in zadovoljno živeli, medtem ko niso odločili, da zapustijo to prelepo Slovenijo, dvorec pa prodajo. Pa njihovi nasledniki niso dolgo zdržali na tem prelepem koščku našega planeta. Za njih, tako da boste našli naslednjega v nadaljevanju, vse do začetka druge svetovne vojne, če je bilo tako odločeno, da bo dvorec služil zavojevalcem. Tudi po koncu vojne so ga novi lastniki ohranjali pri življenju, danes je v ponos konec in ljudem. V njem je še mogoče videti prvotno pohištvo nekdanjih prebivalcev, grajski park pa prikliče v spomin življenje tedanje gospoščine. Okolica je danes upravičeno razglašena za krajinski park.
In kaj so našli tam, naši trije mušketirji? Nekaj, kar se sramežljivo skriva obiskovalcem in pa poglede, ki tako vsem očitno, tako se s pomočjo svojih fotografskih kamer zavili v popolnoma drugo točko in ponudili v tokratni zbirki fotografij iz tiste konca.
Jesen je letni čas, ki se predstavi v tisoč barvah. Pokrajino preplavijo meglice, ki dajejo mistični pridih letnega časa ob zaključku leta.
Vsekakor je to izziv za vse ljubitelje fotografije, ki v tem letnem času pogosteje pritiskajo na sprožilce svojih fotografskih kamer, da bi ohranili spomin na čas, polnem sprememb, prelivanja barv in priprav na zimski počitek.
V sodelovanju s knjižnico Antona Sovreta Hrastnik, so trije člani Fotosekcije KD Svoboda Dol pri Hrastniku pripravili virtualno razstavo z enostavnim naslovom Jesen.
Posebna zahvala mag. Mateji Planko, direktorici knjižnice, ki je kot oblikovalka in montažerka omogočila izvedbo tega projekta.
Ta stran za boljše delovanje uporablja piškotke. Predvidevamo, da se z uporabo strinjate.SprejmemVeč o piškotkih
Privacy & Cookies Policy
Privacy Overview
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may affect your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.
Any cookies that may not be particularly necessary for the website to function and is used specifically to collect user personal data via analytics, ads, other embedded contents are termed as non-necessary cookies. It is mandatory to procure user consent prior to running these cookies on your website.