Avtor: Bojan Šibila

Bivšo državo, Jugoslavijo, je varovala ena najmogočnejših vojsk v Evropi. V času hladne vojne, ko sta ZDA in takratna ZSSR po svetu rožljali z jederskim orodjem in ko se je zgodil vdor ZSSR na ozemlje ČSSR, je jugosovanska vojska doživljala pravi razcvet. Ni se varčevalo. V armadi so vojaki in oficirji upravljali z najsodobnejšimi oborožitvenimi sistemi, orožjem in ostalimi sredstvi, ki naj bi zagotovljali varnost državljanov. Orožje in oprema sta prihajala iz vzhoda in zahoda, veliko pa je bilo tudi lastnih proizvodov, ki so nastajali v domačih tovarnah. Pridružil se je še strah pred jedrsko vojno in nastajala so prava podzemna mesta v katerih bi lahko izbranci preživeli jedrsko apokalipso. Izvedbo projektov , ki so praviloma nosili oznako STROGO ZAUPNO – DRŽAVNA SKRIVNOST, je vodila takratna Jugoslovanska armada. Vse gradnje so potekale v najstrožji tajnosti, območja pa so vojaške oblasti enostavno neprodušno zaprle. Kljub temu je bila javna skrivnost, da na območju Jugoslavije, nekje v bližini Bihača,deluje vojaško letališče. Letala so bila tam varno skrita pod zemljo, na plano pa se pojavijo kot sršeni skozi vrata, ki vzdržijo jedrske napade. Kakšno strateško vrednost, so imeli takšni objekti lahko samo ugibamo. toda bili so zgrajeni in so delovali.
Vojaško letališče Željava, ali objekt 505, kot je bil njegov kodni naslov, je še kot nedokčan začel delovati v času gresije ZSSR na takratno Češko Slovaško socialistično republiko. Objekt je nastajal 12 let. V tem času so bile v hribu Plješevica izkopane tri galerije, ki so nudile varno zatočišče 58 letalom Mig 21. Poleg tega je bilo v nederjih imenovanega hriba izkopanih še 3,5 km servisnih rovov, po katerih so se oskrbovali letala. Iz vsake galerije je bila speljana vzletna steza v dolžini cca 1000 in več metrov, ter dve vzletno pristajalni stezi, ki sta povezovali vzletne stezi v dolžini 2000 in več metrov . Ocena avtorjev. Letala so polnili z gorivom po cevovodu, ki je bil speljan iz 10 km oddaljenega skladišča goriva.
Maske in s tem tudi tančice skrivnosti so padle leta 1992, ko je vojska Republike srbske zapustila objekt in za sabo pustila opustošeno mesto. Kljub temu, da so skušali z miniranjem uničiti podzemni del letališča so zidovi vzdržali ekslozije in danes ponujajo pogled na trdnost gradnje.
Pred glavnim vhodom stoji opusteli in olupljeni skelet legendarnega letala DC 3, Dakota, ali v vojaški verziji C 47. Letalo, ki je vzletelo davnega 1935 leta je izdelalo podjetje Douglas je povzročilo revolucijo v potniškem prometu ter bilo nepogešljiv del letalskih vojaških enot. Še danes, v nekaterih eksotičnih državah opravlja svoje naloge.
Ko se zapeljeva po pristajalno vzletnih stezah letališča, naju preseneti brezhibnost vozišča. Avtomobil gladko drsi po betonski stezi, ki bi verjetno še dandanes zagotovila varen pristanek letala.
Kako si je lahko Jugoslavija privoščila takšno gradnjo nikoli ne bo znano. Po ocenah, naj bi bilo v gradnjo vloženo vsaj 4 milijarde ameriških dolarjev . Ne smemo pa pozabiti, da je tudi samo delovanje letališča zahtevalo nemalo sredstev. Smo se pa takrat državljani vozili z gorivom, ki nam ga je država dodelila na podlagi izdanih bonov, imeli prepoved vožnje na neparne ali parne dneve, hodili po kavo v Avstrijo, po kavbojke v Italijo, imeli dvomestno dnevno inflacijo…

Avtorji: BojanxSibila SreckoxMajcen

Z letnim programom Fotosekcije smo se zavezali, da s svojimi kamerami obiščemo Dolenjsko. To se je zgodilo 23. 3. 2023 , ko smo trije člani obiskali središče Dolenjske regije s prestolnico Novim mestom. Ker pa Dolenjska ni samo Novo mesto smo potepanje po tej pokrajini izkoristili še za obisk drugih zanimivih krajev v bližini.
Prvo smo v Novem mestu fotografirali staro mesno jedro z Glavnim trgom in mestno hišo, stolno cerkev sv. Miklavža, Frančiškanski samostan s cerkvijo, železni Kandijski most (zgrajen l.1898) čez reko Krko, ter leseni Ragovski most.
Obiskali smo še grad Otoćec, edini takšen vodni grad v Sloveniji. Zgrajen je bil v 13. stoletju, požgan med 2 sv. vojno ter obnovljen (l.2009). Danes je v njem prestižni hotel.
Kartuzijo Pleterje (samostan zgrajen l.1403-celjski grof Herman II). Po burni zgodovini in propadanju so samostan leta 1899 prevzeli Kartuzjanci. Patri ga upravljajo še danes.
In kot zadnje je bila na vrsti Kostanjevica z dvorcem in samostanom Studenec, sv. Marije-zgrajen leta 1234. V dvorcu je sedaj galerija Božidarja Jakca, izven dvorca pa se od leta 1961 nahaja slikovita Forma Viva. Kaj vse so zabeležile naše kamere si oglejte v galeriji.
V foto delavnici so sodelovali Bogomir Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

Pinoža je ptica severne Evrope, Azije in Severne Amerike , ki v zimskem času občasno zaide v naše gozdove. Iz severa jo preženejo hude zime in pomanjkanje hrane. Prehranjuje se z žirom, ki ga je pri nas v izobilju. V Sloveniji te ptice ne gnezdijo. Jate, ki priletijo na območje Slovenije štejejo tudi do več stotisoč ali miljone osebkov. V preteklem obdobju so ornitoligi opazili jato, ki je štela približno 8 milijonov ptic. V letošnjem letu pa se je v okolici Gornjega grada zadrževala jata s približno milijon osebki.

Zanimivo je opazovanje in spremljanje navad teh klateških ptic. Za svoje prenočevanje izberejo manjše območje poraščeno z mešanim gozdom , kamor se, vsakodnevno vračajo. Zjutraj na povelje istočasno zapustijo mesto prenočevanja, se v manjših jatah raztepejo po bližnji in daljni okolici in se zvečer v posameznih jatah ponovno vračajo na kraj prenočevanja.

Letos, leta 2023, se je jata zadrževala v okolici Gornjega grada. Manjše jate pa je bilo preko dneva opaziti tudi v okolici Zagorja ob Savi in verjetno še kje.

Ptice med letom oblikujejo zanimive formacije, ki neprestano spreminjajo obliko in smer letenja. S tem ustvarjajo atraktivne podobe na nebu. Vsekakor zanimivi prizori za fotografe, ki pa se odvijajo v poznih popoldanskih urah, ko že pada mrak. Zato je potrebno izkoristiti vsako minuto še znosne svetlobe.

S Cirilom sva poizkusila srečo in se odpravila proti njihovem prenočišču. Po krajšem iskanju sva našla njihovo spalnico. Poleg napotkov domačinov, je ptice izdala obilica iztrebkov, ki so tla okoli dreves obarvala v neugledno sivo belo barvo. Dnevna svetloba je počasi ugašala in takrat se je začela predstava. sp;

Avtorji: BojanxSibila, CirilxBec,

Dne 07.02.2023, na predvečer kulturnega praznika Slovenije, so bila v Hrastniškem hramu kulture , izročena najvišja priznanja posameznikom za njihovo delo na področju kulture za leto 2023 v občini Hrastnik. Priznanja, ki jih podeljuje Zveza kulturnih društev Hrastnik, so prejeli posamezniki, ki so po mnenju komisije z svojim delom pustili pečat v kulturnem življenu Hrastnika.
Približno tako je napisano v splošni obrazložitvi pri vsakem prejemniku nagrade. Nagrajenci, Simona Jeraj, Vesna Lesjak, Ana Selič, Špela Ulaga in Bojan Šibila si bodo ta večer še posebej vtisnili v spomin.

Nenavadno je, da je avtor tega prispevka za spletno stran Fotosekcije, eden izmed nagrajencev in vodja omenjene sekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku, Bojan Šibila. Kar nekaj razlogov je, da je temu tako.
Društvu in s tem Fotosekciji sem se pridružil pred približno 15 leti. Skupaj s takratnimi člani smo enkrat letno razstavili svoje fotografije na naši redni letni razstavi. Tradicija fotosekcije je bila, da se člani enkrat mesečno srečujemo in predstavimo fotografije, ki smo jih ustvarili. Srečanja so ponujala priložnosti za izmenjavo izkušenj, se pogovarjamo o fotografiji, kot hobiju in razvoju digitalne fotografije. Ob prebiranju strokovnih revij, pogovorih, so tudi naše fotografije začele dobivati vsebino, začeli smo se vzpenjati. Pred nami so se postavili izzivi, kot so obisk Toscane, Provance,… sodelovanje na fotografskih razpisih v reviji Digitalna kamera in še kje. Prišle so prve zmage ali vsaj uvrstitve v zaključne kroge. Morali smo na novo opremiti prostore, ki so nam bili dodeljeni po izgubi starih. Spremenili smo način, kako našo fotografijo predstaviti širšemu občinstvu. Poleg tega, da so fotografije članov objavljene na spletni strani fotosekcije, naše razstave postavljamo na javnih mestih. V vse te aktivnosti smo bili vpeti vsi člani, vsak po svojih zmožnostih. Za mano ni samostojnih projektov, zato nagrada, ki mi je bila podeljena, ni samo moja, temveč pripada sekciji in članom, ki so mi dali priložnost, da skupaj delimo uspehe Fotosekcije.

Avtorji: JurexNovak

Kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. marca, je praznik vseh državljanov Slovenije. Posebno mesto pa najde pri članih društev in ostalih združenj, v katerih nazivih se pojavlja beseda kultura, kulturen… Tudi člani Fotosekcije Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku se čutimo zavezane, da temu primerno zaznamujemo ta dan. Večletna tradicija članov je, da na ta praznik obiščemo enega izmed pomnikov slovenske kulturne zgodovine. Letošnji cilj spomina na naše kulturne velikane je bil obisk prenovljene ”Cukrarne” v Ljubljani. Mogočna zgradba na Poljanskem nasipu v Ljubljani je bila zgrajena 1828 leta za namene proizvodnje sladkorna. Z razvojem tehnologije proizvodnje te prehranske dobrine in razširitve proizvodnje, postane ljubljanska cukrarna največja tovarna sladkorja v takratni monarhiji. V avgustu 1858 leta je usodo proizvodnje sladkorja v Ljubljani zapečatil požar. Zgradba se je spremenila v bivalni objekt v katerem so bivali vojaki, tovarniški delavci, skratka prebivalci z roba družbe. Zavetje so tu našli Josip Murn, Dragotin Kette, Ivan Cankar in Oton Zupačič, predstavniki moderne, ki v svojih liternih delih opisujejo cukrarno, kot življenski prostor revnih in pozabljenih prebivalcev Ljubljane. Slabe življenske razmere v zgradbi se skozi čas ne izboljšujejo. V 80. letih prejšnjega stoletja velja Cukrarna za ljubljansko sramoto. Leta 2008 preide zgradba z zemljiščem v last mestne občine Ljubljana in prične se prenova. Snovalci obnove so ohranili avtentični zunanji izgled s 366 okni, v notranji del pa so vstavili jekleno kletko, ki visi s stropa, je odmaknjena od sten in se ne dotika tal. Štirje galerijski prostori nudijo obilo prostora za razstave in dogodke.
Ob našem obisku so bile v enem izmed galerij razstavljene skulpture in zanimive stvaritve Italijanskega umetnika, slikarja, kiparja in umetnostnega teoretika Michelangela Pistoletta.
Seveda obisk Ljubljane ni minil brez sprehoda po stari Ljubljani in ogleda Prešernovega trga, na katerem je ravno v tistem času potekal recital Prešernove poezije.
Potep po pomnikih slovenske kulturne dediščine smo zaključili v Šestici, kultni ljubljanski restavraciji, ki vsekakor spada v del zapuščine našega glavnega mesta.

Ne pozabimo na naše fotografije, ki so prikazane v galeriji in ob katerih lahko podoživite ta dan s člani Fotosekcije, kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku.

Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

Je drugo največje mesto v Sloveniji, zgodovinsko omenjeno že leta 1204, tudi prestolnica Štajerske, ki pa je zaradi slabših prometnih povezav z našimi kraji malo manj obiskano in prepoznavno.Tudi zaradi tega smo se nekateri člani KD Svoboda fotosekcije Dol odločili, da izkoristimo brezplačne IJSPP vozovnice in dne 21. 2. 2023 obiščemo ta kraj, seveda tudi s fotografskim namenom.
Do Maribora smo se odpeljali s vlakom in železniška postaja je bila izhodišče ogleda mesta. Srž zanimanja je bilo prav stari del mesta s svojimi ulicami, trgi, ter stavbami ki nam prikažejo pogled na tiste čase. Ogledali (fotografirali) smo Glavni trg, Slomškov Trg, Trg svobode, stolno cerkev, Frančiškansko cerkev, zanimivo Gosposko ulico, kjer je še kar nekaj starih zgradb z gotskim pridihom. Ob reki Dravi smo si ogledali hišo najstarejše trte na svetu, Lent, Rotovž, Sinagogo, stari most čez Dravo, Titov most in še marsikaj zanimivega se je našlo.
Pri fotografiranju je bil poleg popotniške, urbane fotografije poudarek predvsem na kompoziciji, izkanju arhitekturnih zanimivosti, linij ter raznih detajlov, ki napravijo fotografijo malo bolj drugačno.

Fotografirali smo:
Bogomir Podlogar, Branko Sebasu in Franci Lamovšek.

Avtorji: LuboxPodlogar, BrankoxSebasu, FrancixLamovsek

Foto zgodba potepanja po naših Alpah

Potovanja, izleti, dopustovanje, potepanje po gorah…, če gledamo iz vidika uspešnosti je takrat, ko si spet na izhodišču, ko si spet doma.
Še posebno to velja za obiske gora.
Za vsak pristop v gore je potrebno načrtovanje, načrtovanje poti, uporaba primerne opreme, hrane in pijače, potrebna je ustrezna fizično pripravljenost.
Da ne bi dolgovezil naj predstavim mojo foto zgodbo pohoda s prijatelji planinci Planinskega društva Hrastnik. krožna pot od Aljaževega doma v Vratih proti Luknji, na razpotju desno proti Bovškemu Gamsovcu in z vrha proti Pogačnikovi koči na Kriških podih. Tu smo prespali in naslednji dan nadaljevali proti Škrlatici in Stenarju ter se še isti dan vrnili na izhodišče, v Aljažev dom v Vratih.
Vsi polni lepih vtisov smo se zelo utrujeni odpeljali proti domu. Tura je bila uspešna v vseh pogledih.
No na tej poti so nastale fotke, ki si jih lahko ogledate v spodnji galeriji.

Zapisal;  dne 25.11.2022

Plezali smo

Čani foto sekcije svoboda Dol pri Hrastniku smo tudi v poletnem obdobju, kljub vročini in neidealnih foto pogojih bili dejavni.
V avgustu smo obiskali in fotografsko obdelali Celje s poudarkom na stari grad nad mestom, obiskali in fotografirali mednarodno srečanje starodobnih jadralnih letal na letališču Celje v Levcu, ter nazadnje obiskali tudi Mozirski gaj, kjer so bili poleg znanih cvetličnih aranžmajev razstavljeni tudi tropski plazilci, ter nadgradnja vsemu obisk in predstava konjev Lipicancev in njihovih jahačev in jahalk.
Člani smo na tem foto potepu poizkušali različne nastavitve in tehnike fotografiranja.
Udeleženci te aktivnosti:
Bogomir Podlogar, Meta Podlogar, Branko Sebasu, Franci Lamovšek.

V tem času ima Arboretum Volčji potok najlepšo podobo, okrašen predvsem s tulipani, zato se je v začetku maja skupina članov KUD fotosekcije Dol odločila za ogled tega parka, ki se razprostira na površini 88 ha gozda in travnikov. Park je bil ustanovljen 1952 l (Agronomska fakulteta Ljubljana), korenine pa ima v davnem 16 st. Poseben razcvet je doživel po letu 1882, ko je posestvo kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Na posestvu je zgradil dvorec in na njem uredil park. Njegovi potomci so ga nadgrajevali in urejali vse do 2. svetovne vojne. Po vojni je bilo posestvo nacionalizirano in dano v upravljanju zgoraj imenovanih fakultet, ki se je park še razširil in obogatila.

Še predno smo si ogledali park pa smo obiskali Kamnik, mesto, ki je bilo ustanovljeno leta 1229. Krasita ga reki Kamniška bistrica in Nevljica, na severu zahodu Karavanke in severu Kamniške Alpe.

Mesto je bilo v zgodovini obzidano z obrambnim zidom in stolpi. Na skalni vzpetini, znotraj obzidja je bil zgrajen grad, pod katerim je nastalo naselje. Mesto je bilo nekaj časa glavo mesto dežele Kranjske. V tistih časih je imelo razvito kovaško in nožarsko obrt ter valjarno suknjo. V novejši zgodovini, predvsem med obema vojnama se je razvila močna industrija (Stol, Smodnišnica, Titan, Usnjarna, Eta, Svilanit). Po osamosvojitvi Slovenije, zato je zaradi izgube južnega trgovskega podjetja s svojo velikostjo izgubili ali prestrukturirali v, za nov čas, optimalno enoto.

Kljub temu je Kamnik močno industrijsko mesto s skoraj 20000 prebivalci. Je pomembno turistično središče, predvsem kot izhodišče za obisk tam bližnjih gora (Velika planina, Kamniške Alpe, Aarboretum itd.). S taro mestno jedro, grad, ostanki obzidja in cerkvijo , pa je predvsem predvsem fotografom.

No nekaj iz teh krajev smo člani KD fotosekcije,

Podlogar Bogomir, Podlogar Meta, Sebasu Branko in Lamovšek Franci spravili v fotoaparate.