Kategorija: FOTO IZLETI

Prebudili smo se v sivo jutro, ki je najavljalo deževen dan. Po bogatem zajtrku, ki nam ga je ponudil gostitelj, smo se odpravili v smeri Sarajeva in Višegrada. Za ta dan je bil načrtovan obisk Titovega bunkerja, a je odpadel, zaradi praznikov v BiH, zato objavljam samo link, kaj ponuja ogled TITOV BUNKER
Vremenska napoved se uresničuje in Višegrad nas pričaka v dežju. Na žalost je to pomenilo, da si ne moremo ogledati spominskega muzeja v Starem brodu, ki je bil zgrajen v spomin na žrtve pokola civilistov med drugo svetovno vojno. Prilagam povezavo do spletne strani, SPOMINSKI PARK

Kljub dežju smo si ogledali mestece, kjer kraljuje most Mehmed paše Sokoloviča. Kamniti most z enajstimi loki je bil zgrajen med leti 1571 in 1577, kot darilo in zapuščina, domačina, velikega vezira otomanskega cesarstva, Mehmed paše Sokoloviča. Gradnja mostu je potekala v napetem ozračju. Del domačinov se z gradnjo ni strinjal. Bili so primeri, ko so zgrajeno v nočnem času porušili neznanci in s tem ovirali gradnjo. Dogodke ob gradnji je mojstrsko opisal pisatelj, Ivo Andrič 1892 – 1975, v knjigi Na Drini ćuprija.
Čeprav pisatelj ni bil rojen v Višegradu, je svoja otroška in prva šolska leta, preživel v tem mestu, kot rejenec svakinje njegove matere. Preplet različnih kultur na tem območju in sobivanje različno mislečih se mu je globoko vtisnilo v spomin. Najverjetneje je bil to navdih za knjižno delo, Na Drini čuprija, za katero je leta 1961 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Še eno ime moramo omeniti. Emir Kusturica, roj. 1954, filmski režiser, igralec, glasbenik in pisatelj je v tem mestu leta zgradil Andrič grad, ali Kamengrad. Mesto ali bolje del mesta Višegrada, na sotočju rek Drine in Rzave. Med leti 2011 do 2014 zgrajeni objekti naj bi služili kot kulisa njegovega nastajajočega filma posnetega po romanu Na Drini Čuprija. Danes prostori v zgradbah služijo različnim kulturnim ustanovam. Med njimi knjižnici in inštitutu Ivo Andrič . V naselju je kinodvorana, številni gostinjski lokali in prodajalne s spominki. V naselju je tudi pravoslavna cerkev, donacija Novaka Đokoviča. Po pričevanju domačinov naj bi bila zgrajena v rekordnih 90 dnevih, koliko naj bi imeli gradbici časa, od pričetka gradnje do obiska donatorja. Cerkvi še manjkajo nekateri detajli, vendar v njej že potekajo verski obredi.

Po okusnem, tipičnem bosanskem kosilu zapuščamo Višegrad. Prečkamo državno mejo in vstopimo v Srbijo. V Bajini Bašti nas čaka prenočišče, naslednjega dne pa obisk Mokre gore in Šarganske osmice.

Jutro tokrat napoveduje sončen dan. Vkrcamo se v kombi in vrnemo del poti v smeri Bosanske meje. Kraj Mokra gora z istoimeno železniško postajo predstavlja vstopno točko za pričetek vožnje na 15 kilometerskem odseku ozkotirne proge do Šargan Vitasa. Gradnja proge, ki je povezala Beograd, preko Sarajeva z Dubrovnikom se je začela leta 1903. Gradila jo je tako Avstroogerska država kot takratna Srbija. Pri gradnji so se gradbeniki zaradi zahtevnega terena srečavali s številnimi težavami. Najzahtevnejši del, pa je bil preko planine Šargan. Tu se proga na 3,5 km dolgem odseku spusti, oz. dvigne za 300 metrov. Inženirji se niso odločili za zobato železnico, temveč so progo speljali skozi predore in preko mostov v obliki osmice in tako premagali višinsko razliko. Prvi vlak, ćiro, je celotno traso, od Beograda do Dubrovnika, prevozil leta 1925. Vožnja s parno vleko je po celotni trasi trajala 24 ur, od leta 1937 pa z dizelsko vleko 16,5 ure. Leta 1974 se promet na tej progi ustavi.
Leta 2003 pa promet z muzejskim vlakom ponovno steče na odseku Mokra gora – Šargan Vitasi.

Vožnja s tem starodobnikom na železniških tirih predstavlja pravo doživetje. Vzorno in avtentično obnovljene železniške kompozicije postavijo potnike v čas med obema vojnama in leta po drugi svetovni vojni.
Ob železnici je svoj pečat pustil tudi režiser Emir Kusturica, ki je obnovil zgradbo na železniški postaji Golubiči. Tu je parkirano tudi tirno vozilo, osebni avtomobil, uporabljeno v enem izmed njegovih filmov.
Obvezen je postanek vlaka na žel. Postaji Jatari, na kateri ni bila v času obratovanja proge, prodana nobena vozna karta. Danes je postajališče urejeno, z delujočo restavracijo in urejeno okolico.
Več pa naj povedo fotografije v prilogi.

Še skok v Drvengrad v bližini vstopne postaje Šarganske osmice. Naselje avtentičnih hišic zgrajenih v letu 2003 za potrebe filma Život je čudo filmskega režiserja Emira Kusturice. Vsaka hišica ima svojo vsebino , ulice so poimenovane po znanih osebnostih kot so Ivo Andrič, Che Gevara, Nikola Tesla in drugi. Glavni trg krasi pravoslavna cerkev. Ne manjka kino dvorana in manjši prireditveni prostor. Vas je imela celo pokopališče najslabše ocenjenih filmov, ki pa se je moralo umakniti teniškim igriščem. Vas, etno selo, se vse bolj spreminja v naselje bungalovov za turiste, ki množično obiskujejo ta del Srbije.

Vračamo se v Bajino Bašto, ob reko Drino. Ne smemo pozabiti na fotografiranje hišice na Drini, ki je po nekaterih ocenah najpogosteje fotografiran objekt v Evropi.

Našega portepanja pa še ni konec. V tretjem delu je pred nami obisk Srebrenice oz. spominskega parka Potočari in obisk “etno sela Stanišiči”. Za konec pa bodo objevljene še fotozgodbe udeležencev, ki so nastale na tej fotodelavnici. Nasvidenje v naslednjem delu.

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, BrankoxSebasu, DusanxRotar, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak,

Kar zahtevna naloga je uskladiti želja fotografskih navdušencev, ko ima vsakdo svoje najljubše motive, teme in še kaj. Ampak če je volja je tudi pot in s skupnimi močmi smo člani fotosekcije našli in upam ispolnili pričakovanja vseh udeležencev letošnje fotodelavnice, Fotosekcije, Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku. V tej fotodelavnici smo združili potovanje, odkrivanje naravnih lepot, spoznavanje zgodovinskih dejstev, tehničnih dosežkov naših prednikov in vsakdanji utrip, ki ga ponuja okolje, ki je nekoliko oddaljeno od tega v katerem živimo. Glavni namen pa je fotografirati in fotografije iz potovanja predstaviti širši javnosti.

Naša štiridnevna pustolovščina, ki je potekala med 27. in 30. 6. 2023, nas je vodila iz Zasavja v smeri Karlovca na Hrvaškem in mejnega prehoda pri Bihaču, kjer smo vstopili v Bosno in Hercegovino. Prvi resni postanek so bili slapovi na reki Uni ali Štrbački buk. Voda reke Une se tu pretaka preko 25 meterske stopnice in ustvari več slapov, ki se združijo v tolmunu. Del vode se med padanjem prelomi na skalah tako da lahko opazujemo čudovit prizor pršenja vodnih kapljic, svetloba pa vse skupaj še polepša z mavrico, ki se na trenutke pojavi nad slapovi. Divje brzice pod slapom zaključijo sliko tega čudeža narave. Vsekakor paša za oči, še bolj pa za naše fotografske kamere in domišljijo, kako kar najlepše ujeti prizore, ki jih ponuja narava.

Na žalost pa moramo nadaljevati naše popotovanje. Naslednji cilj je mesto Drvar. Nam, “senijorjem “, ki smo bili skozi učni proces seznanjeni s potekom druge svetovne vojne, poznamo to mesto po nemškem desantu. Cilj vojaške operacije imenovane Konjičev skok je bilo uničenje vrhovnega štaba partizanskih enot z vrhovnim poveljnikom Titom. Da ne bi bil predolg, dogajanje v Titovi pečini med napadom in pobeg Tita in ostalih iz pečine, je v knjigi Tito in tovariši, opisal Jože Pirjevec na straneh 163 do 168. Kdor želi lahko prebere.

Na žalost pa to niso bili edini tragični dogodki v tem mestecu. Vojna, ki je divjala v devedesetih letih prejšnjega stoletja na tleh Bosne in Hercegovina je prepolovila prebivalstvo občine Drvar. Po pripovedovanju kustusinje v muzeju 25. maj, je bilo iz mesta pregnanih okoli 7 tisoč prebivalcev. Med njimi je bila tudi ona. Ob vrnitvi je doživela neprijetno izkušnjo. V njihov dom se je med odsotnostjo naselila tuja družina. Pove, da se je sicer lahko ponovno vselila v sjoj dom, vendar ne brez zapletov. Trenutno očina Drvar šteje okoli 8 tisoč prebivalcev, kar je še vedno le polovica prebivalcev pred začetkom spopadov. So pa v mestu že vidni sledovi obnove, kar daje upanje za prihodnje čase.

Tega dne smo obiskali še eden pomnik bojev v 2 svetovni vojni. Jablanica z zrušenim želežniškim mostom na reki Neretvi, ob keterem je speljana zasilna brv. Prizor ponazarja umik partizanske vojske in ranjencev iz obroča okupacijske vojske leta 1943. Četrta ofenziva je imela namen uničiti partizansko vojsko in tako streti upor na takratnem ozemlju Jugoslavije. Na žalost je bil muzej, ki ohranja spomin na takratne dogodke, že zaprt. Ostale pa so nam fotografije, ki smo jih posneli.

Predvidevam, da preveč besed utruja naše obiskovalce spletne strani, zato je potopis razdeljen na tri dele. Tu zaključujemo prvi del v naslednjih dneh pa sledijo še ostali.

Seveda pa si v galeriji ogledate fotografije, ki so nastale na tem delu poti.

Avtorji: BojanxSibila, EmixSibila, BrankoxSebasu, DusanxRotar, BojanxSkocir, FrancixLamovsek, SreckoxMajcen, CirilxBec, JurexNovak,

Sprostitev ukrepov zaradi korona virusa nam je omogočila , da se odpravimo na foto izlet. Odločili smo se, da tokrat skozi objektiv prikažemo lepote Goriških Brd in dela Posočja. Najprej smo se postavili pri Solkanskem mostu, ki se pne 36 m nad srednjo gladino reko in je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največjih kamnitih mostov na svetu.

Pot nas je nato vodila do Goriških Brd, kjer smo si ogledali srednjeveško naselje Šmartno in zadružno vinsko klet.
Drugi dan smo se odpravili na ogled najpomembnejših znamenitosti tolminske občine, Tolminskih korit. Gre za globoka korita reke Tolminke in Zadlaščice, nad drugimi se razprostira tako imenovani Hudičev most. Sledil je še obisk Javorce, kjer se visoko nad strugo Tolminke dviga leseno svetišče – spominska cerkev Sv. Duha, ki je posvečena padlim avstro – ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte.

Tretji dan nas je pot vodila do vasi Drežnica, ki leži visoko na terasi in je obdana z visokimi hribi. Za vas je značilna cerkev Jezusovega srca, ki je bila zgrajena 1911 in je tudi med ofenzivami Soške fronte ostala nepoškodovana. Sledil je sprehod ob jezeru Most na soči in postanek ob železniškem viaduktu Grahovo v Baški grapi.
Vseskozi nas spremlja lepo vreme, kar nam omogoča normalno fotografiranje.
S fotoaparatom so tokrat ustvarjali Emi in Bojan Šibila, Metka in Bogomir Podlogar, Franci Lamovšek, Branko Sebasu, Srečko Majcen in Ljubo Zalezina.

Bogomir Podlogar

---

Bojan Šibila

---

Brane Sebasu

---

Dušan Rotar

---

Ema Šibila

---

Franci Lamovšek

---

Srečko Majcen

---

Bojan Šibila

---

Brane Sebasu

---

Ciril Bec

---

Dušan Rotar

---

Ema Šibila

---

Franci Lamovšek

---

Jan Kraner

---

Srečko Majcen

---

Bogomir Podlogar

---

Bojan Šibila

---

Brane Sebasu

---

Ciril Bec

---

Dušan Rotar

---

Ema Šibila

---

Franci Lamovšek

---

Jan Kraner

---

Karol Šmuc

---

Tina Juršič

---