Dne 7.07.2024 se je skupina 14. pohodnikov, članov veteranskih organizacij, veteranov vojne za Slovenjo in Slovenskih častnikov iz Zasavja, odpravila na spominski, Lojzetov pohod, od Kuma do Triglava. Tradicionalni, 15. pohod, sovpada s slovesnostjo ob zaključku spominskega pohoda na Triglav, posvečeni trem partizanskim patruljam, ki so v letu 1944 na vrhu Triglava razvile Slovensko zastavo in skupini gorskih reševalcev in gornikom, ki so junija 1991, ob rojstvu Slovenske države, na našem očaku izobesile trobojnico v Slovenskih nacionalnih barvah. Pohodniki pa posvečajo pohod v spomin preminulemu Lojzetu Juratovcu, ki je aktivno sodeloval pri organizaciji in izvedbi prvega pohoda.
Pred podniki je bilo, po oceni, približno, 150 km hoje, razdeljene na 5 etap. Iz Kuma so se prvi dan podali do Podkuma, Polšnika, Save in do planiskega doma Uštje nad Moravčami, kjer so prenočili.
Drugi dan jih je pot vodila po Moravški dolini, skozi Mengeš do planiskega doma na Rašici. Tretji dan so se spustili na obrobje Ljubljanske kotline preko neskončnih polj v okolici letališča Jožeta Pučnika v smeri Kranja. Vroč asfalt Kranjskih ulic jim je pošteno ogrel, že tako utrujene noge, še skok do Naklega, kjer so si lahko odpočili na današnji končni postaji. Prijazna gostiteljica, prenočišča Marinšek, okusna večerja, še bolj pa udobna postelja so zaključili dan.
Četrti dan je sonce že zjutraj pošteno ogrelo ozračje in podlago. Pregovorno hladna Gorenjska jih je pričakala s peklensko vročino. V Radovljici so jih sprejeli člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, zgornja Gorenjska in jim za kratek čas ponudili nekaj sence in okrepčilo. Pod ob Savi Bohinjki mimo Ribnega je potekala po prašnem in razbeljenem makadamu. Vse do prečkanja glavne ceste med Bledom in Bohinjem je trajala muktrpna hoja, ki je kar ni hotelo biti konca. Od tu dalje pa so že ugledali tokratni cilj, Bohinjsko Belo. Večerja in prenočevanje v kasarni Slovenske vojske. Nekaj novega, vsaj za avtorja tega članka, ki je vojaško suknjo oblekel in po 15 meseceih slekel v sredini sedemdeset let prejšnjega stoletja. Na sporedu je bilo obvezno obujanje spominov na neke druge čase. Vlekle so se vzporednice in ugotovitve, da je danes pač drugače “ biti v vojski”. Še vedno pa je tu redarstvo , neisprosna disciplina in vse ostalo. Imajo pa toplo vodo možnost vsakodnevnega tuširanja, ogrevane spalnice… P.s. Ugotovitve avtorja.
Pohod se je že pošteno prevesil v drugo polovico. Peti dan ponuja upanje, da bo vročina popustila, saj je današnji cilj na Pokljuki, ki je nekaj sto metrov višje v zavetju gozdov, ki blažijo vročino. Prvi postanek so si pohodniki privoščili na Gorjušah, naslednjega pa v gostišču v neposredni bližini hotela Jelka na Pokljuki. Od tu je le še skok do Rudnega polja, kjer nas v svojih prostorih zopet gosti Slovenska vojska.
Tu se moja pot in pisanje konča. Po pripovedovanju udeležencev pohoda so osvojili Kredarico, zaradi slabega vremena, ki je napovedovalo nevihte, je vrh osvojila le peščica udeležencev. Vsi pa so se vrnili zdravi z dovolj moči, da so se ponosno predstavili v defileju ostalih pohodnikov, praproščakov društev za vrednote NOB in veteranskih društev vojne za Slovenije ter se udeležili spominske slovesnosti.
Naj povem, da sem se po naklučju, kot član spremljevalne ekipe, pridružil pohodnikom na tej poti. Čeprav z njimi nisem brusil peta, pa sem okusil vzdušje v klapi, ki je bilo polno optimizma, veselja, kot da za njimi ni prehojenih kilometrov in neznosne vročine, ki jih je letos spremljala celotno pot. Več pa naj povedo fotografije, ki so nastale v času pohoda.
Naj zaključim, tokrat po Katančevo, kapo dol, fantje!
Avtorji: BojanxSibila