Otvoritev letne fotografske razstave fotosekcije
KUD Svoboda Dol pri Hrastniku
Če le imam priliko se z veseljem udeležim otvoritev fotografskih razstav članov Fotosekcije KUD Svoboda Dol pri Hrastniku. Tokrat se je to zgodilo 4. decembra v galeriji Delavskega doma Hrastnik. Človek si naredi drugačen večer, se malce sprehodi, ob otvoritvi posluša glasbo (tokrat je to bil kitarski trio: Neža Dacar, Ajda Kolenc, Glorija Žagar, solo na kitari Karolina Vidic ter harmonikaš Antonio Jurič), se podruži s fotografskimi prijatelji, počveka, nazdravi na nove fotografije in si jih tudi ogleda, saj je zato odšel od doma. Beseda da besedo in debata se razvije. Nekomu je všeč nekaj, drugemu drugo. V umetnosti pa vsekakor ni nič prav in nič narobe. Pravila so, a se velikokrat kršijo. Na začetku naj bi jih upoštevali, potem manj. Vsako delo v nas pa naj bi vzbudino neko čustvo, občutek.
Kakšno? Seveda je to odvisno od osebnosti opozavalca, če lahko v šali rečem včasih tudi od vremena in od tega s katero nogo smo zjutraj vstali. Pa pustimo razmišljanja in naj se lotim obljube. Vodja Fotosekcije KUD Dol Bojan Šibila me je prosil, naj napišem moje videnje njihove razstave na kateri sodeluje 9 avtorjev s 30 barvnimi deli. Kot zanimivost naj omenim, da so vse fotografije barvne, kar je nekako tudi razumljivo. Fotografi so se namreč največkrat lotili motiva jesenske narave, katere barve so res impozantne. Omenil bom le tiste fotografije, ki so me najbolj impresionirale. Bojan Šibila nam na ogled pokaže fotografijo „Dolga je pot do dna“, ki prikazuje majhnost človeka v primerjavi s kamnito kontrastno arhitekturo. Dinamična diagonala kompozicijsko popesti klasičen motiv. Ciril Bec s „Podeželje 1“ prokaže dinamično geometrijo obrečnih njiv, igro linij in modro-rumenega kontrasta. Bojan Skočir in njegovi „Spomini s poti 1“ se nam vtisnejo v podzavest z že skoraj nadrealnim motivom srnjaka, ki preži na gori in opazuje hribovsko domačijo spodaj. Svetloba nas vodi v dominantno sredino fotografije, kamor je usmerjen tudi srnjakov pogled. Branko Sebasu je avtor ene od dveh fotografij, po kateri si bom najbolj zapomnil to razstavo. Nosi naslov „Prehod“. Igrava, rahlo kaotična kompozicija suvereno usmerja pohled skozi prehod naprej od nas. Rumena cvetova na levi in desni dajeta delu uravnoteženost, pridih roza barva v fotografiji pa občutek grafike. Bogomir Podlogar je avtor druge v spomin močno vtisljive fotografije „Metulj“. Odlično ujet trenutek metulja s premišljeno kompozicijo. V ozadju dinamična diagonala zaradi katere hoče metulj podzavestno odleteti in razmerje stranic, ki ga na drugi strani umirjajo. Kot bi rekli po naše „štima“. Ema Šibila se poigrava z raznolikostjo geometrije dela „Slika v sliki“. Prodorna linija postrani ograje se bojuje s trdo umeščenimi točkami pravokotnih okvirjev. Oko gledalca išče in ga ne pusti stran. Karol Šmuc se igra z nasprotujočim si bojem šibke narave z nekdaj mogočno kamnito arhitekturo v fotografiji „Vipavski Križ“. „Barve na kozolcu“ Mete Podlogar s svojo preprosto ploščato rešitvijo in monohromatičnostjo poudarjajo strukturo predmeta – koruze. Franc Lamovšek pa nas pozitivno preseneti z nepričakovano barvitostjo kosca v delu „Janče“.
To je zapis mojih oči. Vsak človek ima drugačno videnje, hkrati tudi vsak avtor razmišlja drugače. V kolikor se to dvoje ujame, je to idealno. Fotografija kot le en majhen del načina za izražanje nam naj bo v veselje in za konjiček. In če pri tem igranju še uživamo smo dosegli največ.
Čestitke ob razstavi!
Simon Tanšek
Fotografije z otvoritve
